Kay je danes 86-letna upokojena medicinska sestra, vdova, in bivša redovnica. Člani skupnosti in cerkve v New Orleansu, kjer prebiva, jo visoko cenijo. Namen članka je predstaviti njeno zgodbo, točno tako kot jo je pripovedovala.
»Vzgojena sem bila v predani katoliški družini v New Orleansu. Verski skupnosti redovnic sem se priključila leta 1951 pri rosnih štirinajstih letih. Osemnajst let sem živela preprosto in izolirano življenje v zaprtem samostanu. Vse se je spremenilo, ko smo okoli leta 1960 pričeli obiskovati konference in poslušali govorce, ki so nam predstavili nove ideje na področjih psihologije in teologije.
Leto dni sem obiskovala fakulteto v Minnesoti, kjer sem spoznala svet umetnosti, glasbe in liberalnih ved. Eni izmed profesoric, ki je bila redovnica, sem povedala, da si želim prehoditi čisto vse poti, ki obstajajo na tem svetu. Želela sem spoznati, kakšen je resnični svet in postala sem nemirna ter nezadovoljna s svojim življenjem v samostanu. Zato sem ga v svojih zgodnjih tridesetih zapustila in se odpravila živeti v penzion v mestu v Kentucky, kjer sem delala kot pomočnica medicinske sestre. Začutila sem nekakšno notranjo samoto. Vrnila sem se v samostan, po dveh letih pa sem ga zapustila za vedno. Nekaj časa sem živela z bratovo družino v Kentuckyju, kasneje pa sem se preselila k svojim staršem nazaj v New Orleans.
Tekom tega časa sem zamenjala več partnerjev. Sčasoma sem postala zelo depresivna. Pričela sem raziskovati druga področja duhovnosti, vzhodnjaško filozofijo, meditacijo, reinkarnacijo in drugo. Udeleževala sem se predavanj o metafiziki. Na enem izmed teh predavanj sem spoznala starejšega moškega z imenom Frank, ki je bil upokojen pastor in je predaval o mističnih izkustvih. Zgodila se je ljubezen na prvi pogled. Po tem, ko sem se udeležila nekaj njegovih govorov, sva pričela z najino zvezo. Frank je ogromno potoval in predaval po celi državi.
Stara sem bila 34 let, pisalo se je leto 1971. Po štirih mesecih zveze sem sumila, da sem noseča, ampak najprej nisem obiskala zdravnika. Namesto tega sem poklicala Franka. Prva stvar, ki jo je rekel, je bila, da če sem noseča, se morava poročiti. Bila sem neizmerno vesela in želela sem si, da bi se poročila in skupaj vzgajala otroka kot poročen par.
Hitro sem odšla k zdravniku, saj je imel Frank kmalu načrtovano novo potovanje. Zdravnik je potrdil mojo nosečnost. Po nekaj dneh si je Frank premislil. Rekel mi je, da je razmislil o situaciji in da je mnenja, da mi moja družina nikoli ne bi odpustila, če bi izvedela, da sem zanosila pred poroko. Predlagal mi je splav.
Bila sem zelo presenečena. Vedela sem, da bi moja družina sprejela mojo nosečnost. S Frankom sva razglabljala več dni, vendar ni odstopil od svojega mnenja. Bil je zelo vztrajen. Na tej točki sem se pričela zavedati, da hoče verjetno ubraniti svoj sloves. Bila sem neizmerno razočarana, ker sem do njega čutila veliko ljubezni. Zaradi te ljubezni sem se odločila zaščititi njegov sloves. Poleg tega sem se bala, da bi me zapustil in se ne bi nikoli vrnil. Verjela sem v ponovno rojstvo in da bo dojenček šel v nebesa.
Frank mi je dal nekaj denarja, nekaj pa sem si ga morala sposoditi od banke. Kupila sem letalsko karto in se odpravila v New York. V bolnišnici sem spoznala mlad par, ki mi je pripovedoval, da sta se odločila za splav, ker imata že tri otroke in si ne moreta privoščiti še enega. Postopek splava je bil zelo boleč. V bolnišnici sem ostala le nekaj ur. Nato sem se z letalom vrnila domov. Zaradi bolečine se teden dni nisem mogla vrniti na delo. Svojim staršem sem splav zamolčala, kljub temu, da sem živela pri njih.
Po nekaj dneh sem poklicala Franka, da bi mu opisala svojo bolečino. Ponovno sem ga videla šele po nekaj mesecih. V času splava sem verjela v ponovno rojstvo. Verjela sem, da sem storila, kar je najbolje za mojega dojenčka, ker sem ga poslala nazaj k Bogu, da bi se lahko nekoč rodil v boljše življenje. Njegov oče ga ni želel in ves čas je potoval. Mislila sem si, da to življenje ne bi bilo dobro za otroka.
Nadaljevala sva najino zvezo in se čez leto dni poročila. Po nekaj letih sem končala šolo in pričela svojo kariero kot medicinska sestra. Čez čas sem skrbela tudi za Franka, ki je dobil Alzheimerjevo bolezen in nato umrl. Po vsem tem sem postala nekoliko agnostična, vendar sem vedno hrepenela po Bogu.
Preteklo je mnogo let. Po štiridesetih letih sem se znašla nazaj v cerkvi. Spovedala sem se svojega splava in razložila duhovniku, kako sem v času splava mislila, da sem storila, kar je najbolje za mojega dojenčka in ga poslala nazaj k Bogu. Odgovoril mi je, da ta odločitev ni bila v moji pristojnosti in takrat sem se zavedela teže svojega dejanja. Nekaj mesecev kasneje sem se spovedala drugemu duhovniku, ki mi je dal odvezo. Počutila sem se povsem svobodno in da mi je bilo odpuščeno.
»Odločitev o življenju in smrti namreč ni v rokah človeka.«
Poklicala sem svojega bratranca, duhovnika z imenom Michael, in mu povedala za svoj splav. Rekel mi je, da moj otrok v nebesih čaka, da ga poimenujem. Dala sem mu ime Michael Joseph, kot je bilo ime mojemu pradedu, ki je veljal za zelo svetega človeka. Redno molim k svojemu otroku, prosim ga za pomoč in verjamem, da me sliši. Zato se počutim mirno.
Splava ne odobravam, vendar ne sodim ljudi, ki se zanj odločijo, ker sem sama storila isto. Če bi me kdo vprašal za nasvet, bi mu rekla, naj tega ne stori. Odločitev o življenju in smrti namreč ni v rokah človeka.«
Pripravila Martina Križanič