Pomen in vpliv, ki ga ima splav na žensko, se skozi njeno življenje lahko spreminja. Nemogoče je napovedati, kdaj se bodo posledice po splavu pojavile in bo ženska izbrala pogum, da si poišče pomoč. Nekatere jo poiščejo takoj po splavu ali v mesecih, ki splavu sledijo, druge pa se počutijo otopele in tega ne zmorejo ali ne želijo še leta po splavu, morda celo desetletja.
Nekaterim se splav pojavi kot očitek in si želijo lajšati vest, ko ponovno zanosijo ali pestujejo naslednjega otroka.
Spet druge začutijo izgubo, ko se soočijo s smrtjo nekoga, ki jim je bil blizu (mama, oče, mož, stari starši …), spontanimi splavi ali sekundarno neplodnostjo, ki je lahko tudi posledica splava ali splavov.
Nekatere prepoznajo žalost ob izgubi otroka v splavu šele v poznem življenjskem obdobju, ko npr. prijateljica postane babica in tako spoznajo, da niso splavili le otroka, ampak posledično tudi vnuke.
Pogosto pa se misel na splav pojavi v obdobju pred smrtjo, ko ženska začuti, da se poslavlja iz tega sveta in si v mislih preigrava svoje življenje in življenjske odločitve.
Za žensko je nemogoče, da bi pozabila katero od svojih nosečnosti, čeprav je morda v fazi zanikanja glede števila splavov. Raziskave namreč kažejo, da nosijo ženske do konca svojega življenja v svojem telesu celice iz vsake nosečnosti, ki so jo izkusile. Tako mama res “v svojem srcu” nosi vsakega otroka za vedno.
Katarina Nzobandora