Preden je Mikayla doživela svojo prvo nosečnost, se je imela za podpornico splava, saj je verjela, da je podpora gibanju pro-choice (za izbiro) sinonimna s podporo pravic žensk. »Nosečnost je popolnoma spremenila mojo začrtano pot,« je povedala v intervjuju za Pregnancy Help News, ko so jo vprašali glede preizkušnje, ki ju je doletela z njenim možem, ko je njun prvi sin na svet prišel brez utripa.
»Ne gre se samo za pravice žensk, živo bitje v maternici je tudi v svojih prvih tednih razvoja že dojenček,« je povedala Mikayla. »Celotna izkušnja mi je pokazala, kako neprecenljivo je življenje, tudi v primerih, ko je dojenček v maternici in ga ne moreš fizično videti, vendar je vseeno živ v pravem pomenu besede,« je dodala.
Mikayla je bila pacientka dr. Williama Lile, ki je ginekolog/porodničar z ordinacijo na Floridi, ZDA. Razložil ji je, da je bil njen nerojeni sin diagnosticiran z več različnimi anomalijami že zgodaj v nosečnosti. Glede na situacijo jo je več različnih oseb spodbujalo, da prekine nosečnost. Osebje dr. Williama ji je kljub vsemu stalo ob strani in skupaj z njo in njenim možem ohranjalo upanje, da bo dojenčku uspelo preživeti.
Ko je Mikayla izvedela za svojo nosečnost, je ravno končala šolo za medicinske sestre. Nad nosečnostjo je bila sicer navdušena, vendar jo je preganjal strah zaradi njene bolezni strjevanja krvi, ki je zahtevala, da si daje injekcije na dnevni bazi. Na ultrazvoku v 20. tednu nosečnosti je Mikayla zvedela, da je njen dojenček veliko premajhen. Dr. Lile jo je hospitaliziral, da bi lahko prejela ustrezno medicinsko nego, ki bi pomagala, da njen sin zraste.
»Ne gre se samo za pravice žensk, živo bitje v maternici je tudi v svojih prvih tednih razvoja že dojenček« – Mikayla
»V 21. tednu je moj krvni pritisk pričel naraščati. 3 tedne kasneje so zdravniki ugotovili, da moj sin nima utripa. Še danes se spomnim, da sem pomislila, da je medicinska sestra morda bolj nova in da zato ne najde utripa, zato me ni takoj skrbelo,« je povedala Mikayla. Kmalu so prišli še zdravniki in potrdili rezultate. Mikayla je želela, da poskusijo ponovno, saj je upala, da se tudi oni motijo. Na žalost je ultrazvok potrdil, da je njen dojenček umrl. Zdravniki so sprožili porod. »Ko se je pričel porodni proces in potem, ko je otrok prišel na svet, sem še vedno pričakovala, da bo zajokal, čeprav sem vedela, da ga ni več z nami. Kmalu zatem sem ga držala v svojem naročju in ta trenutek je zame spremenil ogromno stvari. Dojenček je imel enake obrvi kot moj mož in enak nos kot jaz. Povili so ga v odejo in naju z možem slikali z njim. Lahko sva ga držala. Dr. Lile nama je namenil nekaj besed in izrekel ime dojenčka ter rekel, da je dojenček čudovit,« se spominja Mikayla. Opisuje tudi, kako čudovito in obenem žalostno je bilo držati svojega prvega otroka, z zavedanjem, da bosta z možem zapustila bolnišnico brez živega, odraščajočega otroka.
Mikayla je v porodno sobo povabila tudi svoje starše, da bi lahko videli svojega vnuka. Prav tako sta z možem poskrbela, da je bil njun otrok krščen, kar jima je izredno pomembno.
Mikaylin sin je imel prirojeno napako zgodnje pojavitve preeklampsije, kar je omejilo njegovo rast in povzročilo neuspešno napredovanje. Mikayla nenehno hvali nego, ki jo je prejela skozi svojo nosečnost, porod in po porodu, še posebej glede na zahtevno diagnozo. Med zadnjimi tedni je obiskala dva ali celo tri zdravnike na dan, da je lahko prejela posebno nego, ki jo je njeno stanje zahtevalo. »Na nobeni točki se nisem počutila v nevarnosti. Zdravniki skrbijo za zdravje tako mame kot dojenčka,« je pripovedovala.
Mikaylo skrbi, da nekateri ljudje izrabljajo okoliščine, kot so bile njene, da gradijo zgodbe, ki narobe interpretirajo življenje potrjujočo oskrbo (life-affirming care). Zato sama deli svojo zgodbo, da bi osvetlila resnico glede tega in glede neprecenljivosti še nerojenih otrok, ki si zaslužijo enako zaščito kot rojeni otroci.
Njeno končno sporočilo za Dr. Williama je bilo: »Hvala, da ste bili tam zame in za mojo družino in da ste glas za vse paciente, ki se srečujejo s podobno situacijo.«
Pripravila Martina Križanič
