»Slišati bitje srca svojega nerojenega otroka je lahko najčudovitejše doživetje tvojega življenja… ali najbolj strašljiva. Zame je bilo oboje.« Toda to ni zgodba o tragični, žalostni najstniški nosečnosti ali dramatična zgodba mame samohranilke. Namesto tega je to zgodba o tem, kako lahko Bog preobrne zmešnjavo v navdihujoče sporočilo za vse, ki so v strahu in trepetajo v negotovosti, tako kot sem jaz, ko sem bila mlada mama.
S svojim fantom iz srednje šole sem se zaročila približno leto dni po tem, ko sem maturirala. Najin odnos je bil malo razburkan, a nikoli si nisem predstavljala, kaj nama bo prineslo življenje v naslednjih nekaj letih. Oba sva imela obetavno prihodnost in načrtovala sva, da jo bova preživela skupaj. Upala sem na poroko ob koncu zime, a ta je postala veliko bolj mrzla, kot sem pričakovala.
Potem ko sva se zaročila 1. januarja 2009, sva 5.aprila ugotovila, da sem noseča. Nosečnost v mladih letih prinese na plano čustva in mnenja veliko ljudi. Nekateri družinski člani so bili zadržani in delno vzhičeni, nekateri razočarani in osramočeni. Nekateri prijatelji niso točno vedeli, kaj naj si mislijo. Slišala sva tudi nekaj opazk, da se morava znebiti tega otroka.
Zame splav ali posvojitev nista prišla v poštev, čeprav mi je v glavi odzvanjalo nekaj misli: »tvojega življenja je zdaj konec.«, »ni ti treba obdržati tega.«, »uničila si si svojo prihodnost.« Ko sem odraščala, sem se učila tega, kaj pomeni zavzetost, kako trdo delati za to, kar si želiš, in kako narediti res dobro limonado iz limon. In to je tisto, kar sem delala… dolgo časa.
Ko je začetni šok minil, so se moji starši odločili, da se morava poročiti čim prej, ko bo mogoče. Tako sva po zaroki 1.januarja in potem, ko sva izvedela za nosečnost 5. aprila, načrtovala poroko za 30. maj. Bila je lepa, mala poroka na hitro; dobila sem svoj čokoladni fondi na sprejemu, to je bilo dobro. Družina in prijatelji so prispevali in pomagali vse narediti čudovito. Do te točke so imeli vsi zadovoljen obraz in so bili večinoma v podporo.
Moj novi mož in jaz sva se preselila v majhno 2-sobno stanovanje. Veselila sva se začetka te skupne poti. Še se spomnim, kako me je dvignil in nesel preko praga. Oba sva bila stara 19 let, zelo mlada in zaljubljena, a zdi se, da se ljubezen lahko spremeni v vsaki situaciji, ko se vrine strah.
Nisva bila poročena niti en mesec, ko sem opazila, da mož ne prihaja domov ob običajni uri. Konec junija mož ni več prišel domov in se ni oglašal na telefon.
»Hej, mama, vem, da je pozno, ampak ali lahko zdaj pridem domov?« Na silo sem izustila te besede neke noči malo pred polnočjo, potem ko sem sama ležala v postelji. Moji starš niso zares razumeli, kaj se je dogajalo in v resnici tudi jaz nisem. Vse kar sem vedela je bilo, da me je zapustil. Prenehal je govoriti z mano, prenehal je živeti z mano in morala sem najti novo stanovanje in ugotoviti, kaj narediti s tem otrokom.
Naslednjih nekaj mesecev je bilo kot v megli. Čeprav sem se preselila k staršem in mož ni imel nobenega stika z mano, se nisva mogla ločiti, ker je zakon v državi Mississippi prepovedoval ločitev noseče ženske. Sem pa najela odvetnika in upala na najboljše po rojstvu moje hčerke.
Odločila sem se za nadaljevanje študija. Vsekakor sem bila » ta noseča punca« na kampusu, ko sem se kot žogica v igralnem avtomatu prebijala do klopi v zadnji vrsti, da ljudje ne bi govorili o meni in strmeli vame. Vedela sem za vsako stranišče v vsaki stavbi na kampusu, ker jutranja slabost ni le jutranja. Večno bom hvaležna mojim izrednim prijateljem in učiteljem – učiteljem, ki so potrpežljivo sodelovali z mano skozi šolske obveznosti do roka poroda.
Dejansko sem načrtovala zaključni izpit za petek pred rokom poroda in nastavila alarm za ob 5.00, da bi vstala, šla na kampus in se še zadnji trenutek malo učila skupaj s prijateljem, a moja deklica je imela druge načrte. Ob 20. uri tistega petkovega večera, 4. decembra, sem bila nova mamica… ali kot rečejo nekateri, le še ena statistika najstniške nosečnosti.
Včasih nove mamice delijo veličastne zgodbe, kako so se zaljubile v svoje otroke v trenutku, ko so jih zagledale. V resnici sem jaz videla samo krompir in čisto v redu je, da to povem javno, ker ona to ve. Bila sem prestrašena. Gledati otroka v svojem naročju je prineslo čisto drugačen pogled na moje življenje. Kot npr., kaj bom počela z otrokom? Sama sem še otrok! Trajalo je nekaj mesecev, da sem dojela, da to velja za ves preostanek mojega življenja… in to je okej, ker sem se v teh nekaj mesecih odločila, kako bo najin preostanek življenja izgledal za obe skupaj.
Ko sem bila noseča in sem izvedela, da bom mama samohranilka, sem hranila dnevnik za svojo deklico. V njem je bilo velikokrat zapisano »oprosti mi«, »nisem želela, da bi se rodila v tako situacijo« in »ne vem, kaj naj storim«. Vendar se je nekaj spremenilo, ko je odraščala: začela sem postavljati cilje in načrtovati prihodnost, stvari, ki jih bova počeli skupaj, stvari, ki jih bom naredila ali končala zato, da ne bo imela občutka, da ni bila načrtovana ali nezaželena.
Mislim da najboljši del zgodbe o meni in moji hčerki ni dramatični potek dogodkov. Ni zares o tem, kako sem postala mama samohranilka in najstniška mama. Še vedno se spominjam mesecev in let strmenja vame v nakupovalnih centrih, na bencinski postaji, v parku. Po pravici povedano me še vedno vprašajo, če je ona moja mlajša sestrica.
Toda najboljši del najine zgodbe je del v sredini, ko sva skupaj odraščali, postali najboljši prijateljici in postali neverjeten mali duo lovilcev sanj. Nisva bili vedno taki, bila so leta in leta teme, preiskovanja duše in vprašanj o identiteti. A dan za dnem in teden za tednom nama je nekako uspelo; in z Božjo pomočjo nisva le preživeli, ampak živeli.
Mlada mama samohranilka sem bila od 19. do 29. leta. V tem obdobju sem opravila diplomo, magisterij, bila navijačica NFL ekipe New Orleans Saints, trenirala študentsko plesno skupino, ustvarila svojo sanjsko službo na svoji nekdanji srednji šoli, ustanovila Embrace Grace Ministry skupino v lokalni cerkvi za mlade ženske ali najstnice z nenačrtovano nosečnostjo in še veliko več. Ne morem niti opisati vsega, kar je Bog položil predme, da lahko osvojim s svojo hčerko ob strani.
Leto, ko sem začela praznovati najino deseto obletnico (2019), sem našla svojega sanjskega moškega in najboljšega očeta za mojo hčerko. Zdaj kot tričlanska družina še vedno delimo svojo zgodbo in lovimo sanje. Trenutno sem Miss Mississippija 2020 in začela sem tudi z drugim magistrskim študijem na New Orleans Baptist Theological seminary.
Zgodba vsakega posameznika je drugačna. Moja hčerka je bila darilo zame. Včasih jo naslovim kot rešilni čoln, ki mi ga je poslal Bog, da se vrnem na pravo pot in bližje Njemu. Ni me rešila, a mi je pomagala postati ženska, kakršna sem danes in uresničiti vse svoje sanje.
Zdaj je stara 11 let in ve več ali manj vse. Najpomembneje, ve, da se ljudje soočajo z izbirami in odločitvami vsak dan – strašljivimi – in večinoma te odločitve vplivajo na ljudi okoli njih. Včasih se ne odločimo pravilno, a Bog tlakuje pot k zdravju, odrešitvi in ljubezni. On piše najboljše zgodbe. In najina … zares, je najboljša, kar sem jih kdaj slišala.
Pripravil Peter Nzobandora
