Konec oktobra mi je sostanovalka, s katero sem do tedaj jaz, nosečnica v osmem mesecu, živela skupaj s svojo petletno hčerko, povedala, da se bo s svojo tri letno hčerko preselila k svojemu novemu partnerju. Ker je najemnina znašala 550 € brez stroškov, kar sva si do sedaj delili na pol, sem se v grozi zavedala, da moram v treh tednih najti novo najemniško stanovanje zame, mojo hči in še nerojeno deklico.
Mrzlično sem začela iskati nova stanovanja. Med branjem oglasov sem se večkrat zgrozila, da v večini oglasov navedejo, da se stanovanje ne oddaja za družine in se lahko vselijo le ljudje brez otrok. Zabeležim si nekaj telefonskih številk in se dogovorim za oglede.
Nosečnic in družin ne sprejemamo
Pri prvem ogledu sem naletela na nepredstavljivo izkušnjo. Z lastnico sem bila dogovorjena pred blokom. 
Ko sem stopala proti bloku, je ona zrla v moj nosečniški trebušček. Podala sem ji roko, da bi se predstavila, ona pa mi je z glasnim tonom povedala, da nosečnice pa ne bo sprejemala za najemnico. Globoko presunjena sem odšla.
Nadaljevala sem z naslednjimi ogledi. Ker so bili nekateri možni samo v večernih urah, sem na nekaj ogledov s seboj vzela svojo hčer. Pogledi najemodajalcev ob tem niso prav nič prijazni. Nihče nas ni sprejel. Nekateri so pokazali stanovanja, toda med ogledom samim so že jasno namignili, da stanovanje ni primerno za družine.
Hišni ljubljenčki so dovoljeni … otroci pa ne
Ko me vsi zavračali, sem začela iskati večje kvadrature stanovanj. Prvotno sem iskala enosobno stanovanje zaradi nižje cene najemnine, saj moram dobro razmisliti, kako bom plačevala najem, stroške in sama skrbeti za dva otroka. V oglasniku sem poiskala nekaj dvosobnih stanovanj. Kvadrature so nekje od 60 do 72 kvadratnih metrov. Vzela sem telefon in poklicala. Tokrat sem že na začetku povedala, da stanovanje iščem zase in za svoja dva otroka. Odzivi so bili porazni. Dvosobna stanovanja, so mi po telefonu navedli, so primerna za posameznika ali par brez otrok. Nekateri so poudarili, da so dovoljene domače živali, otroci pa ne. Nisem mogla verjeti lastnim ušesom.
Klic po pomoči
Čas beži … Izseliti se moram. Kam naj grem? Ostaja mi še zadnja možnost. Na facebook jasno napišem, da iščem stanovanje in še isti dan mi nekdanja sošolka sporoči, da njena mama oddaja enosobno stanovanje. Nemudoma se dogovorim za ogled. Na ogledu stanovanje takoj sprejmem in plačam akontacijo, da vedo, da naj stanovanja ne oddajo drugim.
S pomočjo Zavoda ŽIV!M izpeljem selitev. Brez njih mi ne bi uspelo. Počasi uredim gnezdece. Ugotovim, da je stanovanje zame, ki sem skromna, dovolj veliko. Dovolj je veliko zame, za hčer in hčerko, ki je še na poti. Zdaj se počasi umirjam in stres, ki sem ga doživljala zadnje tedne glede selitve, pojenja.
Življenje mi je namenilo najlepše …
Za dojenčico je vse pripravljeno, lahko se v miru rodi. Hči pa mi vsak dan s ponosom pove, da bo najboljša sestrica na svetu. Tako vem, da mi je življenje namenilo najlepše: otroke. To, kar najemodajalci stalno zavračajo, mi pomeni vse na svetu. Zgrozim se ob misli, kam bi se preselila, če stanovanja ne bi oddajala nekdanja sošolka. Jaz sem imela srečo, a marsikatera mamica te sreče nima. In sama vem, da smo kot družba soodgovorni za vse to in da moramo stopiti skupaj in pomagati v tako resnih in težkih preizkušnjah. Le tako bo naša vest mirna. Vsem mamicam v podobni situaciji kot je bila moja, želim, da bi našle moč.
Mamica, ki ljubi življenje