Čisto običajna zgodba o splavu: “Motila sem se.”

Katere besede je najtežje izreči? Morda: »Motila sem se.«

Motila sem se o splavu. Ni bil osvobajajoč. Ni bilo pogumno in nesebično dejanje, niti ne usmiljeno. Ne morem spremeniti tega, kar sem naredila, a dokler bom živa, bom govorila: »Motila sem se.« Kritizirala bom to nepotrebno zlo in pomagala tistim, ki jih je prizadelo.

Običajna zgodba o splavu

Stara sem bila 18 let, moj fant pa 22. Ravno sem začela študirati, ko sem ugotovila, da sem noseča. Mislila sem si, v redu, poročila se bova in imela otroka. Vendar pa je moj partner zahteval, da se »tega« znebim. Bila sem pretresena. Prepričana sem bila, da bo pregled z ultrazvokom spremenil njegovo mnenje, a je zares želel, da naredim splav. Nisem se obrnila po pomoč k staršem, ker sem vedela, da bi me oče vrgel iz hiše.

Naivno sem mislila, da na svetovalnem uradu za načrtovanje družine pomagajo parom, ki so soočeni z nenačrtovano nosečnostjo. Na sestanek sva šla skupaj s fantom, ker sem bila prepričana, da mu bo svetovalec pomagal videti, da je za naju najboljša rešitev poroka. Tam so zato, da pomagajo. Zakaj bi se drugače imenovali »Načrtovanje družine«? Čakal pa me je šok. Vse kar sva dobila, je bil seznam zdravnikov, ki opravljajo splave in poceni kondomi. Počen kondom je bil razlog, da sem zanosila, in začela sem opažati vzorec: cenena kontracepcija, ki odpove, potem splav in spet poceni nezanesljiva kontracepcija.

Posledice moje “izbire”

Zanka se je zatiskala okrog mojega vratu. Pod pritiskom sem vzela tableto za sprožitev splava. Vedela sem, da to pomeni konec za nedolžno življenje (ki sem ga že imela rada!), vendar pa nisem slutila, kako uničujoče bo to dejanje. Nisem vedela, da ne bom nikoli več ista.

Več mesecev pozneje je moj (bivši) fant rekel, da to obžaluje. Da bi morala imeti hčerko, a sva jo ubila. Z besedami težko izrazim, kako sem sovražila njega, sovražila sebe in celotno kulturo, ki s splavom »reši vse«. Ne vem, kako sem se takrat zadržala, da se nisem vrgla skozi okno.

Ponovna rana splava

Minilo je nekaj let, opravila sem še en splav zaradi strahu pred partnerjem, ki me je zlorabljal. Živela sem v jezi, sovraštvu do sebe in žalosti, za katero pravijo, da ne obstaja, ker »zarodek pač ni oseba«. Moji spremljevalci so bili panični napadi, tesnoba in samomorilne misli. Postala sem zagovornica pravic ženske, zato da sem lahko opravičila svoja dva splava in preživela.

Sčasoma sem se naučila odpustiti sebi in vsem, ki so bili vpleteni in tako našla mir. Mi, ki smo naredili »izbiro«, smo preživeli zlo, ki je nepotrebno in bi se mu dalo izogniti.

Upam, da bo ta običajna zgodba komu v pomoč, da ostane cel. Redko katera stvar na tem svetu je hujša od splava.

Povzeto in prirejeno po 400 besed za ženske