24. aprila 2025 se je zaključilo zbiranje podpisov za evropsko državljansko pobudo (ECI). Pod individualističnim imenom “Moj glas, moja izbira” zahteva, da EU financira “abortivni turizem”, ki bi ženskam omogočal potovanje v države z bolj liberalnimi zakoni o splavu, kot so tisti v njihovi domači državi. Ali ta poteza razkriva željo po manipulaciji institucij v nasprotju z zakonodajo posameznih držav?
Moj glas, moja izbira! To bi moralo biti geslo vseh evropskih državljanov. Naši glasovi štejejo. Naše izbire štejejo. Naše glasove je treba spoštovati. Zato je še posebej nesramno, da so to ime dali evropski državljanski pobudi, ki neposredno napada glasove, izbire in izražene volje Evropejcev. Evropska komisija ne more ugoditi tej zahtevi, ne da bi resno ogrozila svoboščine državljanov držav EU.
Dejansko so maja 2008 evropski državljani glasovali za Lizbonsko pogodbo, ki opredeljuje pristojnosti Evropske unije in držav članic. 5. člen pogodbe ponavlja načelo prenosa pristojnosti, po katerem je delovanje EU strogo omejeno na področja, kjer so ji države članice podelile pristojnosti. Splav ni pristojnost EU in ostaja izključna pristojnost držav članic, kar je marca 2025 poudarila evropska komisarka za enakost, Hadja Lahbib. Kljub temu pobuda, ki nosi zavajajoče ime, poziva Komisijo, naj “stori vse, kar je v njeni moči, da zagotovi varen in dostopen splav za vse”. Njena govornica je napovedala, da je cilj pobude uvedba pravice do splava v EU. Z registracijo pobude, ki spodbuja preseganje njenih pristojnosti, je Komisija pokazala očitno nelojalnost do svojih držav članic. Z temeljnimi načeli evropske zakonodaje se ne sme igrati brez postavljanja precedensa z daljnosežnimi posledicami.
Nelojalnost pa je predvsem v zvijači, predlagani Komisiji: vzpostaviti mehanizem, ki bi državljanom omogočal obhod nacionalne zakonodaje z odhodom v drugo državo, da bi dobili, kar jim je doma zavrnjeno, in to “solidarnostno prizadevanje” finančno podpreti. Zvijača je pametno in spretno predstavljena: brez konkretnega predloga za finančni mehanizem je Komisija lahko registrirala to pobudo, ne da bi jo a priori zavrnila zaradi nezakonitosti. Predvsem pa strategija meji na hinavstvo. “Svetovni škandal je tisto, kar žali, in ni greh grešiti v tišini,” je dejal Tartuffe. “Naša pobuda ne želi usklajevati ali posegati v zakone in predpise držav članic, temveč spada pod podporne pristojnosti EU,” dodajajo podpisniki te pobude. Podpora čemu in komu? Evropskim državljanom, ki želijo izvzeti zakone, legitimno vzpostavljene s strani njihovih nacionalnih predstavništev? Kako bi to lahko bilo kaj drugega kot vmešavanje v zakonodajo držav članic? Nesprejemljivo bi bilo, da Evropska unija na ta način obide, spodkoplje in prepreči nacionalne politične odločitve. Komisija ne sme neposredno nasprotovati legitimnim odločitvam posameznih držav članic na zelo občutljivem področju zaščite nerojenega človeškega življenja.
Medtem ko splav spada pod izključno pristojnost držav članic, pravna zaščita dostojanstva, pravice do življenja in celovitosti vsakega človeškega bitja od trenutka spočetja spada pod pristojnost EU. Zarodek je začetek razvojnega procesa človeškega bitja, kot je ugotovilo Sodišče EU v sodbi Brüstle proti Greenpeace. Da bi bila EU dosledna pri izvajanju svojih pristojnosti, bi morala prenehati z evropskim financiranjem dejavnosti, ki vključujejo uničenje človeških zarodkov, zlasti na področjih raziskav, razvojne pomoči in javnega zdravja. To je zahtevalo 1,8 milijona evropskih državljanov, združenih leta 2014 v državljanski pobudi “Eden od nas”. Ta pobuda ostaja neprekosljiva, s proračunom, petkrat manjšim od pobude “Moj glas, moja izbira”. Komisija ji ni sledila… V času, ko ji je predstavljena diametralno nasprotna in očitno nezakonita pobuda, bi bilo dobro, da se spomni te zahteve – in odločitev evropskih državljanov pri opredeljevanju njenih pristojnosti.
Podpisi:
1. Pr Tonio Borg (Malta)
2. Antonio Fenech (Malta)
3. Dr Miriam Sciberra (Malta)
4. Pr Gregor Puppinck (Francija)
5. Pr Jean-Marie Le Méné (Francija)
6. Nicolas Tardy-Joubert (Francija)
7. Franck Meyer (Francija)
8. Anne Honoré (Francija)
9. Wouter Suenens (Belgija)
10. Jakub Baltroszewicz (Poljska)
11. Tomasz Kancelarczyk (Poljska)
12. Krzysztof Zuba (Poljska)
13. Alexandra Linder (Nemčija)
14. Cornelia Kaminski (Nemčija)
15. Marie Elisabeth Hohenberg (Nemčija)
16. Marcela Dobešová (Slovaška)
17. Andrej Mikolášik (Slovaška)
18. Anna Kováčová (Slovaška)
19. Diliana Nikolova (Bolgarija)
20. Alojz Peterle (Slovenija)
21. Darja Pečnik (Slovenija)
22. Jaime Mayor Oreja (Španija)
23. Ana del Pino (Španija)
24. Agustín Buades Rullán (Španija)
25. Miguel Gómez de Agüero (Španija)
26. Pr Nicolás Jouve (Španija)
27. Pr Julio Tudela (Španija)
28. Pr José Castro Velarde (Španija)
29. Pr Alicia Latorre (Španija)
30. María Torrego Barona (Španija)
31. Álvaro Ortega (Španija)
32. Dª Eva Maria Martín García (Španija)
33. Pr. Dr. José Antonio Díez Fernández (Španija)
34. María Menéndez de Zubillaga (Španija)
35. Susana Macías (Španija)
36. Javier Puente Redondo (Španija)
37. Pablo Siegrist (Španija)
38. Josep Miró (Španija)
39. Kristoffer Dahl (Danska)
40. Pr Massimo Gandolfini (Italija)
41. Pr Giovanna Abbagnara (Italija)
42. Pr Marina Casini (Italija)
43. Pr Aldo Bova (Italija)
44. Tista Bobbink (Nizozemska)
45. Arthur Alderliesten (Nizozemska)
46. Kees van Helden (Nizozemska)
47. Leontine Bakermans (Nizozemska)
48. Elisa Garcia (Nizozemska)
49. Isilda Pegado (Portugalska)
50. José Maria Dias Miranda (Portugalska)
51. João Perry da Câmara (Portugalska)
52. José Alexandre Oliveira (Portugalska)
53. André Grosbusch (Luksemburg)
54. Josef Jelinek (Češka)
55. Ante Čaljkušić (Hrvaška)
Evropska federacija ONE OF US združuje 50 nevladnih organizacij iz 19 evropskih držav. Vsaka od njih nudi praktično pomoč ženskam in moškim na področju materinstva, očetovstva, starševstva in družinskega življenja. Naš razlog za obstoj je zaščita človeškega dostojanstva v politikah EU, kot je zahtevalo 1,9 milijona državljanov.