Sem ženska. Žena. Mama. Kristjanka. Sem pro-life. To pomeni, da spoštujem življenje od spočetja do naravne smrti.
Nič od tega ni preveč popularno. Ženska še, a zaradi radikalnega feminizma, ki ga vodi agenda/ideologija in ne več resnična skrb za ženske, tudi ta izgublja na popularnosti. Tako je danes lahko vsak ženska – tudi moški.
Zakaj sem se odločila, da bom spoštovala življenje vseh ljudi? Zaradi tega sem izgubila nekaj prijateljev, ljudje me dojemajo kot ektremistko (ne boste verjeli, kaj vse sem že slišala), nekateri moji bližnji v svojih krogih ne upajo povedati, da me poznajo. Finančno se mi ne izplača. Nikoli se mi ni. V Zavodu Živim se preživljamo s prostovoljnimi prispevki (hvala vsem donatorjem) – to pomeni z minimalnimi prihodki.
Zakaj torej? Ne, nisem mazohistka. Biti pro-life pomeni spoštovati vse ljudi. Vse. Brez razlike. Pro-life sem zato, ker se mi to zdi edino smiselno, edino pristno in resnično. Ne maram laži, ne maram metanja peska v oči, ne maram skritih načrtov, ki škodujejo ljudem. Sem resnicoljubna, takšna sem prišla na svet. Vem, da nisem več vredna od drugih (ali manj) in se zavedam, da nimam pravice drugim odrekati osnovne pravice do življenja. Učili so me, da se moje pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega. Če je to res, kako je lahko potem hkrati res, da imamo pravico drugemu odreči življenje samo?
Ko starši gledamo svojega otroka, sploh v tistih čarobnih trenutkih (vsi starši vemo, kdaj je tisti trenutek, ko začutimo, da je ves trud več kot poplačan in da so bile vse neprespane noči tega vredne), se globoko v sebi zavedamo, da to malo bitje, ta človeček, ki stoji pred nami, ne more biti samo produkt spolnega odnosa, da je v tem človečku nekaj, kar nas presega. V otroku, v njegovih očeh, iskricah, smehu, v njegovi nedolžnosti in zaupljivosti, neskončnem žlobudranju, domišljiji, ki je večja kot vesolje, v malih rokicah, ki močno, močno stisnejo, ko se nam ovijejo okrog vratu, je neka sila, ki nas pritegne tako globoko, da se nam zamaje ves svet in se zaljubimo tako silovito, da ta ljubezen nikoli ne mine. In smo zanj pripravljeni cel svet obrniti na glavo. Tudi kupiti psa, mačko, kanarčka, hrčka, zajčka, … in celo skrbeti za te »nove člane družine«, samo da bi razveselili svojega otroka. Ja, včasih je kupiti hišnega ljubljenčka in skrb zanj večji izraz ljubezni, kot se to bere na papirju.
In v teh trenutkih, ki presegajo samo vsakdanjo rutino ali utrujenost, še močneje vem, zakaj sem pro-life. Ta mala bitja je vredno braniti. Z vsem, kar sem. Vem, da sem zato včasih nerazumljena (čeprav mi je v resnici precej nelogično, da kdo zagovarja smrt kot rešitev za svoj problem), a vem tudi, da so bili vsi resnični borci za človekove pravice nerazumljeni. Če samo pomislim na zahtevni boj osvobajanja sužnjev, črncev v ZDA … Kar je pripeljalo celo do državljanske vojne – tako zelo so se nekateri ljudje oklepali želje po kontroli in uničevanju življenj drugih ljudi. Neverjetno. Kot je neverjeten ta nenehni boj proti otrokom. Vem, da se to obdobje zgodovine poslavlja, saj novi val spoštovanja življenja že prodira v svet, tudi v Slovenijo. Zavedam pa se, da bo pot še zahtevna. Glede tega se ne slepim. A kot je bil boj za osvoboditev sužnjev pomemben in potreben, tako pomemben je boj za nedolžna življenja otrok danes.
In v teh trenutkih, ki presegajo samo vsakdanjo rutino ali utrujenost, še močneje vem, zakaj sem pro-life. Ta mala bitja je vredno braniti. Z vsem, kar sem.
Hvaležna sem, da sem na tej poti – kljub temu, da sem nekaj ljudi iz preteklosti izgubila in jih pustila tam, v preteklosti – dobila veliko novih sopotnikov, ki so več kot prijatelji. So kot bratje in sestre. So tisti, na katere se resnično lahko zanesem, ki jim lahko povem o svojem veselju in preizkušnjah in oni z mano delijo svoja življenja. Naši odnosi temeljijo na resničnem spoštovanju – najprej do samega sebe, nato med nami in do vseh ljudi. Do vseh. Ker je vsak vreden spoštovanja.
Katarina Nzobandora