Video: Ganljivo pismo otroku

Deset let po splavu mamica vzame list papirja in pisalo ter izlije svoja čustva, ki jo spremljajo, odkar se je odločila za splav.

Dogodek ji ne gre izpred oči, kot vžgane v spomin podoživlja zvoke ter besede sester in zdravnika po končanem postopku. Spremljajo jo spomini, povezani s čustvi, ljubezen, ki jo še vedno čuti do otroka, čeprav mu je ne more pokazati. Izrazi obupno žalovanje, ki se ne konča. Ponoči jo zbujajo nemi kriki otroka, ki ga nikoli ni slišala. Pismo zaključi z željo, da bi njena izpoved morda pomagala kakšni drugi mamici, da bi se odločila drugače in ji ne bi bilo treba tega doživeti. Otroku pove, da ga ima rada in da ji je žal.

Filmček pisanja pisma si lahko ogledate spodaj:

Nekaj močnih misli iz pisma:

Tvoja mama sem. Dala sem ti življenje in ti ga tudi vzela. Deset let je minilo pa me še vedno zmrazi in lovim sapo, ko slišim besedo splav.

V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti. Hlad, ki se ne ogreje, žalovanje, ki se ne konča.

Celo v zadnjih trenutkih tvojega življenja sem se spraševala: »Ali je fantek ali punčka?«

Zame je bil to dan najgloblje teme. Splav. Najbolj grozna izkušnja, ki mi je pri 18-tih letih iztrgala srce.

Ker sem bila sama še otrok, nisem bila pripravljena na materinstvo. Nisem se zavedala, da sem že mama.

Tvoj nemi krik me je v teh letih večkrat prebudil. Razmišljala sem celo, da bi se ubila, saj sem tako naredila tudi s tabo. V temi sem ležala in žalovala za otrokom, ki sem ga ubila.

Spomnim se močne bolečine v trebuhu, ampak tistih 10 minut se ne da primerjati s tem, kar doživljam že 10 let. Moj otrok, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Kdorkoli že si. In oprosti.

Pripravila s. Tina Čerin


Če potrebujete pogovor po izkušnji splava, lahko pokličete na tel.: 069 621 009 ali pišete na katarina@zavod-zivim.si