Darja in Franci Pečnik iz okolice Šoštanja sta poročena 10 let in čakata šestega otroka. Zelo hitro sta začutila, da želita živeti skupaj in da ne želita živeti skupaj brez zakramenta poroke. Zato sta se po enem letu skupne hoje poročila.
Iz kakšnih družin izhajata?
Darja: Jaz sem iz družine s tremi otroki, čisto tradicionalna družina, kar se vzgoje tiče: verska vzgoja, hodili smo v cerkev. Pa ob nedeljah smo jedli juh’co.
Franci: Jaz sem iz Mozirja, doma smo bili štirje otroci, jaz sem najmlajši. Tudi čisto tradicionalna družina v nekem krščanskem smislu. To je bil tipični delavski razred staršev. Zaradi njih smo imeli potem mi možnost iti študirat, nadaljevat.
Sta iz istega kraja?
Darja: Nisva iz istega kraja, a tudi ne daleč narazen in bi se dejansko lahko kdaj prej srečala, ampak sva res živela vsak čisto za sebe. Spoznala sva se na solopetju. Prej pa sva hodila zelo različne poti, tako da se nisva srečala.
Franci: In po starosti sva 4 leta narazen. Tako da se generacijsko nisva veliko videvala.
Darja: Ti si mlajši. (smeh)
In nato poroka …
Franci: Vse se je odvijalo tako turbo hitro. Maja 2004 sva začela hoditi, potem pa sva se že avgusta 2005 poročila. In zdaj še kar traja. In iskreno rečem: z vsemi otroci kasneje je bilo tako veselo!
Darja: Tako se zdi malo neobičajno, ker sva se kar na vrat na nos poročila. Najini starši niso razumeli, da je želja globlja.
Franci: Darja je imela stalno službo in jo ima še vedno. Midva sva, ko sva se poročila, šla tudi kupit stanovanje. Kupit sva ga šla! In dobila sva kredit in tako dve leti živela samostojno. Razvila sva najino »celico«, ozavestila sva sebe, da ni bilo drugih motečih »šumov«.
Darja: Če živiš skupaj s svojimi starši, ne veš, kdo zdaj kuha, kdo pere, kdo plača … Meni je bilo to res pomembno: greva na svoje, tudi, če živiva v enem majhnem prostoru. Kako lepo sva se imela! Nisva imela veliko, bila pa sva sama in res je bilo fino. Potem sva ugotovila, da sva Rebeko verjetno spočela na poročno noč. Devet mesecev po poroki sem rodila.
Franci: Zatem se je rodil Izak. Bila sta tako zelo blizu, le 13 mesecev narazen. Po dveh letih ni bilo več prostora v stanovanju.
In tako sta se preselila k starim staršem in zdaj čakata šestega otroka.
Darja: Šestega čakava, res je, vedno to rečeva. Vse nosečnosti so bile idealne. Otroci so prišli takrat, ko sva si jih midva zaželela, jih tudi nisva nič čakala.
Je bil tudi Matej načrtovan?
Darja: Peti otrok, Matej, ni bil takoj spočet, potem pa so se pojavili že dvomi in strahovi – kako bo, če bom zanosila, pa ne veva, če bi ga sploh imela … Franci je izgubil službo in v tistemu omahovanju je bil Matej spočet. Gospod je že vedel, zakaj, jaz pa sem se takrat čutila malo odlepljeno od tal, ker sem res doživljala to, kako je Bog posegel v najino življenje. Tako – konkretno, mimo najinih strahov, saj je On vedel, da Matej mora priti. In potem sem prvič v nosečnosti začela krvaveti. Zelo, zelo majčkeno ampak jaz, ki do takrat nisem imela prav nobene težave, sem se panično ustrašila. Takoj sem šla na pregled. Dete je bilo živo in zdravo, vse je bilo v redu z njim.
Franci: Bil sem zraven na pregledu, tako da sem jaz tudi na ultrazvoku videl Mateja živega na tak način.
Darja: Zaradi krvavitev se mi je zbudila neka slutnja, pa ne bom rekla slutnja smrti, le da se zna nekaj zgoditi. In ravno takrat sva se seznanila z zgodbo Kržetovih, ki sta tudi v 16-em tednu izgubila dojenčico Elizabeto. Ko imaš otroke, si bolj občutljiv za te zgodbe. Popadel me je grozni strah. Tak strah, ki ga ne znam opisati. Bila pa sem prepričana, da Gospod da karto za na avtobus takrat, ko na avtobus vstopiš.
Bilo je v 18. tednu …
Darja: Jaz sem ravno takrat nastopila bolniško, a se nisem mogla ustaliti. Še zdaj lahko rečem, da sem kot ranjena žival begala sem in tja. V šoli nisem mogla pospraviti stvari, nisem se mogla posloviti od sodelavcev, nisem mogla doma pripraviti stvari za otroka … Kot vrt Getsemani. Grozovito mi je bilo. (jok, tišina)
Ko sem prišla h ginekologinji, mi je rekla: »Ni več utripa.«
To razumemo samo tisti, ki nam je otrok umrl. Franci je bil ves čas z mano, res ves čas.
Zdravnica je predlagala, da bi takoj rodila, a jaz tega nisem mogla. Zdelo se mi je, kot da bi mi odtrgali del telesa. Nisem bila pripravljena.
Franci: Razumeva ginekologe. Oni imajo določene protokole, grejo naprej. Ampak ti imaš vedno možnost, da odločaš. Če pa je nevarno za mamo, potem se ne sme odlašati.
Darja: Zdravnica je rekla, da z otrokom ni nič narobe, da se je verjetno zgodil odstop posteljice.
Kdaj sta povedala zdravniškemu osebju, da želita otroka pokopati?
Franci: Takoj, ko so potrdili smrt, sva povedala najino željo. Najina želja je bila, da želiva otroka prevzeti, ga pokopati. V tistem trenutku je noro, da se pogovarjaš o pokopu svojega otroka. Vse mamice, ki so čakale tam na ultrazvok, so bile tam na rednem pregledu. Ti si pa moral doživeti smrt svojega otroka.
Darja: Ginekologinja je rekla: »Jaz imam samo pomislek, kako izdati mrliški list, ker to ni plod, ampak je tkivo.« Do dvajsetega tedna je za njih tkivo.
Franci: Midva sva vsak dvom, vsako stvar, ker je bil tako poseben primer, želela dvakrat preveriti, bila sva tudi pozorna, kateri zdravnik bo v bolnišnici, ko bova prispela, da bo poznal naš primer in bo spoštoval najine želje. Nisva želela obdukcije in želela sva pokop za svojega otroka.
Na potrdilo, ki so ga izdali ob Matejevi smrti so zapisali, da gre za splavljeno tkivo.
Darja: Bila sva v slovenjgraški bolnišnici in bili so zelo sočutni in razumevajoči. Čutila sva, da se življenje pri njih spoštuje. In nihče nama ni rekel, da je to splavljeno tkivo, razen, ko so mogli uradno reči zaradi papirja. Še ko sva dobila potrdilo domov o Matejevi smrti, so nama napisali, da gre verjetno za dečka težkega toliko, velikega toliko in niso nama napisali splavljeno tkivo.
Franci: Ob tem pomisliš, da je to priznanje človeka. Tudi eden izmed ginekologov je najinega otroka naslavljal z imenom.
Bili so ravno dnevi pred 1. novembrom. Kako si se odločila glede poroda?
Darja: Sprejela sem dejstvo, da je otrok umrl. Jaz pa še nisem, daleč od tega, bila pripravljena, da ga dam. In ko so mi dali to možnost, da grem čez praznike domov in rodim kasneje, sem jaz to možnost pograbila z vsemi štirimi. Jaz se še nisem mogla takrat ločiti od njega. Tisti čas so bili ravno Vsi sveti, zato so bili po eni strani težki dnevi, po drugi pa zelo lepi. Mateja smo še nekaj časa imeli pri nas.
Bila sem njegov grob, preden sem ga položla v pravi grob, a ni mi bilo težko. Meni se je to zdel pravi blagoslov, saj sem se od Mateja lahko poslovila, skupaj smo v tistih dneh šli na Brezje z njim. Bil je z nami. Otroci so še pobožali moj trebuh in se tako poslovili.
Po praznikih pa sem začutila: »Zdaj te pa lahko rodim. Zdaj je moje telo pripravljeno, da greš.« In tako sem rodila prej kot v dveh urah. Čutila sem, kot da me Gospod nosi. Vohala sem večnost, bila sem na pragu prehoda iz življenja v smrt.
Mama ima v srcu prostor za vsakega svojega otroka, zato imamo pravico do žalovanja in izkazovanja ljubezni, tako svojim živim kot pokojnim otrokom.
Darja: Ko sva ga dobila, sva ga stisnila, poljubila, izrekla krst želja in bila z njim. Fotografirala sva ga in imela sva ga pri sebi toliko časa, kolikor sva želela. Sedaj imava doma med vsemi našimi otroki tudi njegovo fotografijo.
Kdaj sta ostalim otrokom povedala z Mateja?
Darja: Midva sva takoj, ko sem jaz prvič zakrvavela, otrokom o tem spregovorila in sva tudi takrat rekla, da lahko umre ali preživi. Otroci so spremljali nosečnost. O Matejevi smrti sva ves čas prosto govorila, jim pokazala fotografije, oni so vedeli, kaj se z mano dogaja in tudi skupaj smo jokali. In tako lepo je, ko prinesejo darilo za dan žena in podpišejo Mateja zraven in narišejo angelčka. On je del naše družine. Tudi za njih. To je nama izjemno lepo, saj ga jemljejo kot človeka in o njem tudi z drugimi svobodno govorijo. Prisoten je. Ni potisnjen nekam na stran. In to traja. In to je zdravo. Se mi zdi, da so otroci res direktno povezani in vedno znova sem hvaležna za te iskrene otroške molitve, ki jih zvečer izrekajo, saj tudi mene dvigujejo in mi dajejo čisto drugačno perspektivo življenja. In te besede zdravijo, pomagajo.
Matej se je rodil, bil je človek in zato mu je družina Pečnik pripravila pogreb v domačem kraju.
Darja: Ker sem bila doma, sem lahko sodelovala pri tem, kako bo pokopan, kje bo pokopan in sva skupaj izbrala grob. Te možnosti ne bi imela, če bi šlo na hitro. Na samem pogrebu je visela tudi zastava in to nama je bilo zelo všeč, saj nama to predstavlja priznanje, da je bil Matej človek.
Vrednost življenja se spremeni.
Darja: Jaz osebno sem se že prej vedno zahvaljevala. Ampak zdaj je res drugače, saj dobiš še bolj občutek, kako krhki smo in kako nas lahko z danes na jutri ni več. Ker se je tudi smrt dejansko zgodila z danes na jutri in ni bilo več življenja. Moj Bog, hvala za vsak dan, ko smo lahko skupaj. Res, res. Toliko večja hvaležnost je tudi za moža. Res me prežema neizmerna, globoka hvaležnost.
Franci: Hvaležnost za otroke – vse, za zakon, za vero, saj ne vem, kako bi zmogla brez vere.
Včasih je bil spontani splav tabu.
Franci: Zdaj spoznavava veliko starejših žensk, ki imajo travme še iz svoje mladosti, ker niso odžalovale izgube svojega otroka. Včasih žalovanje po prezgodnji smrti ni bilo sprejeto in navsezadnje je še zdaj tako, sploh če je pred dvajsetim tednom nosečnosti. Dokler se nama to ni zgodilo, sploh nisva vedela, koliko ljudi ima podobno izkušnjo, saj se o tem običajno ne govori.
Darja: To so naši otroci, ki jim je bilo lepo pri nas in so mirno zaspali. Kljub temu, da je za nas ostala velika praznina, pa je zanje veselje, saj so pri Bogu in tako nebesa niso več nek oddaljen kraj, ampak so drugi dom, kjer nas čakajo naši otroci.
Pogovor je vodila Katarina Nzobandora