PRAVICA DO TRPLJENJA, DO MOLITVE PA NE

Ob nasprotovanju slovenske javnosti do molitve pred ginekološko kliniko v Ljubljani, ob oskrunitvi in nekulturnem izražanju s pisanjem na ljubljansko stolnico, ki je za vernike nadškofije mati vseh cerkva, za Slovence pa izjemno pomemben kulturni spomenik, kamor peljejo turiste tudi tisti, ki imajo polna usta sovraštva do katolikov, se lahko vprašamo: Kdo je tu nor?

Kdo bolj zaupa v moč molitve?

Predenj se nekdo odloči, da se bo postavil v vrsto za molitev pred ginekološko kliniko, mora podpisati izjavo, da ne bo nikogar prigovarjal ali mu skušal kakorkoli vsiliti odločitve o splavu in življenju njegovega otroka. Molivci, ki jih koordinira Valentina Pikelj in Zavod Božji otroci ne bi mogli na bolj miroljuben način izražati podpore staršem in njihovim otrokom z izjemno pozitivnimi sporočili na plakatu kot so »Dragocena si v mojih očeh in te ljubim. Bog« ali »Stkal sem te v materinem telesu« (Ps 139). Za vse, ki boste rekli, da citati iz Biblije pa res ne spadajo pred ginekološko kliniko, naj povem, da je Sveto pismo – kako nerodno, da to ni že samoumevno – najbolj prevajana in citirana knjiga na svetu in predstavlja višek pisanega umetniškega izražanja; poleg tega, da je za kristjane Božja beseda.

Splav zlomi tudi materino srce

Pri problematiki splava se vedno ujamemo na tehtanje, kaj je več vredno: Življenje nerojenega otroka ali svobodna odločitev matere, da razpolaga s tem življenjem? Ta zorni kot je povsem zgrešen način gledanja, kajti za vsako mati je najbolj naravno, da skrbi, ljubi in zaščiti svojega otroka. Res, da je otrok včasih presenečenje, vendar nikoli ni napaka. Nobena mati si v globini svojega srca ne želi splaviti otroka in ta odločitev je vedno težka. Celo matere po splavu, ki svoj splav moralno opravičujejo, češ, da niso imele nobene boljše rešitve, pričujejo, da je bila ta odločitev zelo težka. Četudi nezavedno in četudi mati otroka poimenuje zarodek, fetus ali embrio, naveže mati z otrokom stik, ki vedno obstaja tako na organski, emocionalni kot tudi duhovni ravni.

Ogromno raziskav kaže, da matere po splavu doživljajo veliko stisk. Od depresij, psihoz, občutkov krivde, samomorilnih misli. To trpljenje se širi tako na očete, sorojence, niti zdravstveno osebje ni neobčutljivo zanj. Tudi ta čustvena stanja govorijo o eni veliki nezmotljivi intuiciji žensk. Njeno telo namreč zelo dobro čuti, da se je s spočetjem v njej začelo nekaj novega in lepega, nekaj kar jo presega. Če se sama obrne proti temu, se obrne tudi proti svojemu telesu.

Kaj pomeni spoštovati ženske? Jih pomilovati ali jim zaupati, da zmorejo?

Ob dnevu žena me je ena izmed slavljenk na medmrežju opomnila, da praznik žensk izhaja iz prepričanja, da so enakovredne moškim. Pravi, da je v ozadju tega praznika miselnost, da ženske zmorejo. Čeprav dekleta in žene bolj občudujem v njihovi nežnosti in intuiciji, je potrebno poudariti, da je tudi moč pomembna lastnost ženske. Moč rojevanja, moč vzgoje, moč intuicije. Če kdo, potem molivci pred kliniko opogumljajo ženske, naj poslušajo svoje telo, naj se odločijo za nekaj, v kar verjamejo. Če kdo, potem molivci pred kliniko verjamejo v žensko moč, ženske pravice, žensko intuitivno sposobnost odločiti se za pravo stvar.

V Zavodu ŽIV!M se soočam s starši, torej očeti in materami – tudi to žal ni več samoumevno – ki se odločajo med splavom in življenjem svojih otrok kot tudi tistimi, ki trpijo zaradi posledic splava. Matere, ki se odločajo za splav večkrat pravijo, da nikoli niso podpirale splava, vendar je zdaj stiska tako močna. Ali je to finančna situacija, ali zdravstvena, ali pritisk staršev, še večkrat partnerjev. Vprašaš se samo: Kje je tu svoboda? Kje je tukaj ženska moč, kje je tista divja levinja v ženi, ki zaščiti svoje otroke, ne glede na vse?

Kje smo kristjani?

Kje si kristjan, ki si bil preganjan od svojih začetkov po Jezusovem vstajenju? Dediščina, ki jo danes kristjani uživamo v svetu, je zrasla iz krvi mučencev, iz krvi mož in žena, ki so si upali povedati svoje mnenje, ki so imeli hrbtenico, da so se svobodno postavili za uboge, bolne, zapostavljene, tujce, umirajoče in grešne; ki so verjeli, da jim oblast ali splošni vandalizem lahko vzame njihova življenja, ugled, domove, celo domače; ne more pa jim vzeti njihove vere in zvestobe resnici.

Jani Jeriček

Viri: afterabortion.org, knjiga Novo upanje po splavu