Porod na domu v času koronavirusa: rojstvo naše drugorojenke

Ana in Anže sta vedoželjen par, ki rad preživlja čas v naravi z družino in prijatelji. Spoznala sta se v Budimpešti na srečanju za mlade, ki se imenuje Genfest. Po dveh letih skupne hoje sta se oba še kot študenta poročila. Veliko jima pomeni zakon, osebna vera in družinski čas. Ana je po izobrazbi zobozdravnica, Anže pa strojni inženir. Imata sina, ki se jima je pridružil ob Aninem skorajšnjem zaključku študija. Sedaj so skupaj pričakali še čudovito deklico.

Pred devetimi meseci se vama je napovedal novi član. Kako sta doživljala nosečnost?

Anže: Drugega otroka sva si nadvse želela in brez težav zanosila. Nosečnost je bila lepa, brez težav. Tudi s sinom smo se kmalu začeli pogovarjati o dojenčku in ga je vzljubil in dajal poljubčke na Anin rastoči trebušček. Listali smo njegov album in knjigo ‘Rojstvo’ s slikami otroka v maternici. Želeli smo, da je spol presenečenje, zato smo se ves čas pogovarjali o dojenčku. Porodniški dopust je Ana začela še pred epidemijo in imeli smo lep mesec, ko smo se doma pripravili na rojstvo.

Čas poroda je prišel ravno v začetku ukrepov zaradi koronavirusa. Kaj je to pomenilo za vaju? 

Anže: Situacija naju je spravila v negotovost, kar je zahtevalo od naju veliko pogovora in zaupanja v Božjo previdnost.

Ana: Tekom nosečnosti sem se pripravljala na naravni porod, ki je zame edini sprejemljiv porod, če sta mati in otrok dobro. Za naravni potek poroda se mi zdi ključno, da je okolje mirno in predvsem čustveno varno, da se lahko moje telo odpre in sproščeno porodi otroka. V obdobju, ko bi potrebovala največ notranjega miru, je bilo toliko zunanjih »bombardiranj«, da se kljub molitvi nisem mogla osredotočiti na potrebno zbranost za porod. Hvaležna sem vsem, ki so nas v tem težkem času bodrili s sporočilci in molili za nas.

Odločila sta se za porod na domu. Kakšni so bili vajini motivi za to odločitev?

Ana: Porod na domu je bila moja tiha želja za naslednjega otroka. Zaenkrat še živimo v hiši pri starših, le ena vrata stran, in si na začetku nosečnosti nisva niti zamišljala, kako bi jim to predstavila. Po spletu vseh okoliščin pa se je vse tako odvilo, da smo se dogovorili za porod doma z usposobljeno babico. Tudi vsi v hiši so pozdravili to odločitev in nas podprli. Takrat še ni bilo korona ukrepa za prepoved poroda na domu.

Situacija naju je spravila v negotovost, kar je zahtevalo od naju veliko pogovora in zaupanja v Božjo previdnost.

Anže: Vedel sem, da bomo le pri porodu na domu lahko vsi skupaj. Kot mož čutim odgovornost, da sem v podporo ženi, ko me najbolj potrebuje in kot oče imam pravico, da sem prisoten pri porodu svojega otroka.

Kako ste se nanj pripravili? 

Ana: Na porod po naravni poti sem se pripravljala celo nosečnost in upala, da bo to mogoče. Najpomembnejše se mi zdi zavedanje lastnega telesa, dobra kondicija oziroma fizična pripravljenost in duhovna priprava. Predvsem tako, da se ne ustrašiš bolečin in jih sprejmeš ter usmeriš v rojstvo otroka. Hodila sem na telovadbo za nosečnice. Za duhovno pripravo se mi je zdela čudovita knjiga ‘V nosečnost z Jezusom’. Tokrat sem prebrala tudi knjigo o naravnem porodu zdravnice in mamice Sarah Buckley: ‘Gentle Birth, Gentle Mothering’. V Logarski dolini sem se tudi duhovno pripravila na rojstvo in porod. Zares lepo mi je bilo, ker smo se na pripravah tudi z babico in dulo pogovarjali o duhovnem vzdušju pri porodu. Del priprave pa je potekal kar po Skypu.

Čudovito mi je bilo, ker sem se sedaj res veselila rojstva in bila v mirnem domačem okolju. Pripravila sem slavilno glasbo in Marijin oltarček prenesla v »rojstno sobo«.

Anže: Sinu sva predstavila, da bo mamica rodila doma. Prebirali smo knjigo ‘Kdo tukaj trka?’ o porodu doma. Dojenčka smo se s sinom ob tem branju zelo veselili.

Kako je potekal domači porod? Kako sta vidva doživljala porod doma in kaj je to pomenilo za vaju kot par?

Anže: Ob prihodu babice in spremljevalke sem blagoslovil ženo, sina, dojenčico v trebuščku, babico, spremljevalko, prostor in sebe, da bi vse potekalo v Miru. Med porodom mi je bilo lepo, da sem bil koristen kot opora ženi, ki me je potrebovala. Vse skupaj se je zelo hitro odvilo. Razveselil sem se hčerke, jo poklical po imenu in občudoval njeno lepoto. Porod naju je kot zakonca še bolj povezal.

Ana: Vse se je odvijalo tako sproščeno, da sem se lahko osredotočala le na vsak trenutek posebej. Čudovito je bilo, da smo bili vsi skupaj. Triletni sin je pomagal pri pripravah in bil navdušen, ker je bil vključen v dogajanje. Najlepše mi je bilo, ker sem bila lahko res to, kar sem, z vsemi željami glede vzdušja, glasbe in molitve ob prihodu babice in dule. Vsi so čutili z mano in me podpirali. Anže mi je bil najmočnejša opora. Kmalu sem rodila čudovito deklico. Babica me je spodbudila, da sem jo sama ujela in dvignila k sebi. Sin je vse dogajanje natančno spremljal in navdušen poljubčkal svojo sestrico. Čutila sem neskončno veselje in mir. Čudovito mi je bilo gledat mali obrazek in držati v rokah hčerko, ki se je devet mesecev skrivala v meni. Stisnili smo se potem na kavču in jo opazovali, kako se je privajala na ta svet v mojem naročju. Čutila sem velik blagoslov in hvaležnost, da sta babica in dula prišli v naš dom in smo doživeli nepozabne trenutke.

Najlepše mi je bilo, ker sem bila lahko res to, kar sem, z vsemi željami glede vzdušja, glasbe in molitve ob prihodu babice in dule.

Pridružila se vam je mala deklica. Kako bi jo predstavila? 

Anže: V primerjavi s sinom bolj umirjena, a hkrati močna v svoji volji.

Ana: Kot sem bila jaz rojena v izrednih razmerah, v času vojne za samostojno Slovenijo, se je tudi ona rodila v še bolj posebnem času. Prinaša nam mir. Stvarnik nas objema in nas blagoslavlja, mi pa jo še spoznavamo. 😊

Anže: Večkrat se nama zdi, da hodiva svojo pot, ki je morda nerazumljiva celo najinim bližnjim. Tudi to rojstvo je bilo prav posebno. Trudiva se, da se izročava v molitvi in zaupava v Božji načrt za našo družinico. Hvaležen sem za čudovito zdravo deklico in vse milosti, ki smo jih že bili deležni z njo!

Pripravila: s. Tina Čerin