Nadomestna mati splavila otroka

Umetna oploditev, nadomestno materinstvo, splav … Tri oblike »pomoči« ženskam in parom, da lahko izvršujejo svoje »reproduktivne pravice«. Tri velike dileme, ki odpirajo veliko vprašanj in pomislekov, po drugi strani pa obljubljajo rešitev, olajšanje ali pa uresničitev velike želje.

Umetna oploditev obljublja otroka parom, ki imajo težave z zanositvijo. Nadomestno materinstvo obljublja otroka parom, ki ga iz takšnih ali drugačnih razlogov ne morejo donositi sami. Splav obljublja razrešitev odgovornosti do spočetega otroka, ki ga trenutno ne bi imeli. Hkrati pa: umetna oploditev postavlja vprašanje o identiteti otroka in omogoča vrsto manipulacij s spočetim življenjem. Prav tako in še bolj nadomestno materinstvo. Splav – uniči življenje in pušča za seboj strta srca. Igranje z življenjem v še tako dobri veri je nevarno. Vseh okoliščin ne moremo predvideti in hitro se zgodi, da upi in pričakovanja v takšnih postopkih niso izpolnjeni, prinesejo pa veliko bolečine. Novozelandski zakonski par, Jane in John, (psevdonima) je podelil svojo izkušnjo v zvezi s tem.

Jane se je že od najstniških let borila z endometriozo in napovedali so ji, da nikoli ne bo mogla imeti otrok. Ko je spoznala Johna, mu je to povedala, preden sta začela graditi resno zvezo. On pa je dejal, da ga to ne moti, da je raje s pravo osebo brez otrok kot z napačno osebo z otroki. Kljub temu je Jane po dveh letih zakona nepričakovano zanosila. V nosečnosti je imela ogromno težav. Celotno nosečnost je bruhala, se slabo počutila. Pristala je na antidepresivih. Premaknila se ji je tudi medenica, da je morala uporabljati bergle, kasneje invalidski voziček. Porod je bil travmatičen. Tako se je v 38. tednu rodila Jenny.

Želela sta, da bi Jenny lahko dala bratca ali sestrico, toda zdravniki so zaradi nevarnosti odsvetovali drugo nosečnost. Jane je svoji prijateljici zaupala žalost, povezano s tem, in veliko željo po še enem otroku. Prijateljica se je ponudila, da bi postala nadomestna mati (na Novi Zelandiji je mogoče nadomestno materinstvo le, če to nekdo prostovoljno opravi, ni pa dovoljeno nadomestno materinstvo proti plačilu). Tudi mož prijateljice se je s tem strinjal, zato sta se oba para odločila za to. Vse so uredili z odvetniki, se zmenili, nobenih pomislekov in dilem ni bilo. Ureditev je odobril tudi Odbor za etiko za reprodukcijo z biomedicinsko pomočjo in septembra 2020 je bila nadomestna mati noseča.

To bo vplivalo na preostanek našega življenja. Čeprav so se vsi oddaljili od tega in čeprav je boleče, bom o tem govorila.

Čez pet tednov je začela krvaveti. Sprva so mislili, da je imela spontani splav. Takrat je Jane spoznala, kako močno je vpeta v to. Ni mogla niti dihati. Kasneje je novica, da je otrok še živ, prinesla veliko olajšanje. Toda čez mesec dni, pri devetih tednih, sta izvedela novico, da je otrok splavljen. Jane in Johnu se je zrušil svet. Želela sta stopiti v stik z nadomestno materjo in njenim možem, a sta ju blokirala. Kasneje se je mož na kratko oglasil in jima pojasnil, da je Jane naredila splav. Za New Zealand Herald je na kratko pojasnil: »Sporazum sva sklenila z resnično željo po pomoči. Na žalost stvari niso šle po načrtih in žena je močno zbolela za prenatalno depresijo. To je verjetno bolj zapletena zgodba, kot se zdi na videz.«

Jane se zaradi izgube otroka še vedno stisne srce. »To je bil najin biološki dojenček in Jennyjin biološki brat,« pove. »To bo vplivalo na preostanek našega življenja. Čeprav so se vsi oddaljili od tega in čeprav je boleče, bom o tem govorila. Nikoli si nisem mislila, da bi me moralo skrbeti, da bodo splavili najinega otroka. Nikoli mi kaj takšnega ni prišlo na misel.«

s. Tina Čerin

Vir: https://bit.ly/34uSeG2