Razmer ne bom opisala kot opravičilo. Čeprav so bile pošastne in nemogoče, je bila odločitev za splav moja. Razmišljala sem tudi o posvojitvi. Vendar nisem imela ali se spomnila nikogar, ki bi mu lahko zaupala. Čutila sem ogromno bolečino ob dejstvu, da bi otrok imel druge starše. Tako sem izbrala splav.
Otroštvo je bilo polno nasilja
V primarni družini sem bila v vlogi reševalke konfliktov. Ko za to vlogo zaradi starosti nisem bila primerna in sem se je poskušala otresti, sem imela drugo možnost le »iti na cesto«, postati brezdomka. Ali ostati in doživeti vedno isti cikel: krivda, kazen s pretepanjem, prezir in sporočilo naj odidem. Na cesto.
Spoznala sem fanta, ki me je imel rad, vendar me je bilo preveč strah in imela sem prešibko samopodobo, da bi lahko ohranjala zvezo. Za nekaj časa sem odšla v tujino, vendar nisem našla nič in nikogar, kjer bi lahko ostala. Tako sem se vrnila domov, kjer pa se je nasilje nadaljevalo.
V stiski sem začela iskati nekoga, ki bi ga lahko »prinesla okrog«, da bi me spravil od hiše. In sem zanosila. Vendar mi ni uspelo. Oče otroka me ni želel, prav tako ne otroka. V stiski sem se zatekla k sorodnikom, vendar podpore nisem dobila.
Tako sem sama bila bitko s seboj. Nisem želela narediti splava. Vendar žal nisem videla niti ene točke, kamor bi se lahko zatekla. Odločila sem se za splav. Po splavu je bila ob meni medicinska sestra, ki mi je povedala, da sem jokala pod narkozo.
Splav ni takšna izkušnja kot takrat, ko se nam nekaj zgodi in mine. Odločitev za splav in njene posledice nikoli ne minejo. Po tem nikoli več ni tako, kot če se ne bi za to odločila. Mislim, da proces žalovanja še poteka. Za otrokom in zaradi vsega, kar sem doživela.
Splav me je spremenil
Splav je bil dokončen zlom. Po splavu sem šla v službo. Začela sem delati, za splav nisem povedala nikomur, razen sorodnikom, ki sem jih prosila za pomoč. Če sem bila prej žrtev, ki se želi rešiti, sem bila zdaj enaka kot moji napadalci. Nisem več imela moči bojevati se proti sramu.
Splav ni takšna izkušnja kot takrat, ko se nam nekaj zgodi in mine. Odločitev za splav in njene posledice nikoli ne minejo. Po tem nikoli več ni tako, kot če se ne bi za to odločila. Mislim, da proces žalovanja še poteka. Za otrokom in zaradi vsega, kar sem doživela.
Sledila je nova nosečnost
Kasneje sem ponovno zanosila z drugim moškim. Želela sem si otrok. In okoliščine so se spremenile. Tokrat je bilo drugače. Imela sem službo. Bilo mi je vseeno, če bo fant ostal z menoj ali ne. Otroka sem si lahko privoščila sama. Tudi on mi je ob sporočilu, da sem zanosila, predlagal splav. Ostala sva skupaj, a ker je on popival, sem ga zapustila.
Svetla luč na koncu predora
Z delavnico Rahelin vinograd sem si upala v polnosti stopiti v nepredelana občutja pred in po splavu. Vedela sem, da bo dovolj mirno in varno okolje in dovolj časa, da to storim. Prvič sem za splav povedala javno, pred več ljudmi. Uspela sem se povezati z otrokom, si dopustiti ljubezen do njega in sebe. To je bilo možno samo z Božjo pomočjo. Že prej sem želela to storiti sama, a nisem uspela. Na Rahelinem vinogradu pa sem imela dovolj časa, miru, podpore, varnosti in sočutja članov ekipe. Z njimi še vedno ostajam v stikih, kar mi pomaga na moji poti okrevanja.