En planet, veliko otrok!

V teh dneh je po Facebooku zakrožil plakat, ki je pri meni in mnogih drugih, med drugim tudi pri slovenski igralki Tanji Ribič, zbudil precej ogorčenja. Organizacija World Population Balance je v projektu »One Planet One Child«   (»En planet, en otrok«) v Vancouvru razobesila plakate, na katerih je fotografiran dojenček, ki gleda v fotoaparat, pod njim pa je napis: »Najbolj ljubeče darilo, ki ga lahko date svojemu prvemu otroku je, da nimate naslednjega.«

Ob misli na to me prevzame velika žalost. Na misel mi pridejo moja brata in sestra. Ne predstavljam si življenja brez njih. Imela sem super otroštvo z mnogimi dogodivščinami. Kaj vse sem se naučila prav ob njih! In tudi kot odrasli osebi se mi zdi čudovito imeti brate in sestre. Ko se ti v življenju poruši vse – bratje in sestre  so še vedno bratje in sestre! Vsak gre svojo pot, a ko se srečaš, je kot da se ni nič spremenilo. Največje darilo so, ki ti ga lahko podarijo starši! Poved, napisana na tem plakatu, je največja sprevrženost.

Ozadje logike ‘En planet, en otrok’

V ozadju takšne miselnosti je prepričanje, da je naš planet premajhen za takšno število ljudi, in strah, da bi to število še naraščalo. Onesnaženje, lakoto in prenaseljenost vidijo kot posledice tega, da nas je na svetu preveč, in kot rešitev ponujajo, naj se pari odločajo za majhno število otrok oziroma za samo enega otroka. Čutijo, da morajo s plakatno akcijo ozavestiti javnost o tem velikem problemu, saj »Vsaka nova oseba, ki pride na ta svet, pušča velikanski odtis. Čeprav so stopnje rodnosti v “preveč razvitem svetu” že nizke, morajo biti še nižje, da se skrčijo na trajnostno raven prebivalstvahttps://oneplanetonechild.org/

Za razliko od dolgoletne kitajske prisilne politike enega otroka kampanja prefinjeno nagovarja mlade pare k svobodnemu odločanju za enega otroka. »Nikomur ne vsiljujemo velikosti družine. Pomagamo mladim parom pri sprejemanju ozaveščenih odločitev in dajemo nekaj za navdih. Izbira je njihova. Majhna družina je sočutna, prostovoljna in etična rešitev za prenaseljenost. To je najbolj ljubeča stvar, ki jo lahko naredimo za otroke sveta.« https://oneplanetonechild.org/ V argumentu, da bi onesnaženje morali rešiti z bolj preprostim načinom življenja, ne vidijo smisla, saj so mnenja, da: »Večina družin po svetu v zadnjih šestdesetih letih se odloča za vse manjše družine; le redki so prostovoljno znižali življenjski standard. Zakaj ne okrepiti tistega, kar je uspešno – prostovoljno  zmanjšanje stopnje rodnosti – namesto da bi vse svoje upanje polagali v nekaj, za kar se nobena družba še ni odločila?«https://oneplanetonechild.org/

V čem se motijo?

V organizaciji Population Research Institute odgovarjajo na mite o prenaseljenosti. Eden izmed mitov govori, da število ljudi na našem planetu eksponentno raste in da to za našo prihodnost predstavlja veliko nevarnost. V resnici število prebivalstva počasi –  res še vedno čisto počasi – narašča, nikakor pa ne eksponentno kot v 60. letih. Vsekakor v razvitih državah število prebivalstva močno pada, kar je veliko bolj zaskrbljujoče za našo družbo kot prenaseljenost. Raziskave iz teh držav kažejo, da je problem prenaseljenosti problem napačne razporeditve življenjskih okoliščin in ne prevelikega števila ljudi. Ljudje se radi selijo v mesta, kjer se čuti prenaseljenost, medtem ko je prostora na svetu v resnici dovolj, da bi vsak moški, ženska in otrok na zemlji lahko imel 5 hektarjev zemlje in še pol hektarja njive. https://www.pop.org/debunking-the-myth-of-overpopulation/#_ftn4

Razlogi za lakoto v svetu niso v prevelikem številu ljudi. Population Research Institute ugotavlja, da so razlogi zanjo v revščini, vojnah, naravnih katastrofah, v preonesnaženosti in napačni kmetijski infrastrukturi. Vse te težave so lažje rešljive z večjim številom pridnih rok in nog in možganov, ki so usmerjeni v ustvarjalno iskanje rešitev. Na svetu je  v resnici dovolj hrane za vse, medtem ko težava njene napačne razporeditve izvira iz napačnih političnih odločitev. Prav tako argument, da bo zmanjkalo vode, ne drži vode, saj se dejanske težave skrivajo v njenem onesnaženju, ki se zopet tiče problematike našega načina življenja in ne našega števila. https://www.pop.org/debunking-the-myth-of-overpopulation/#_ftn2 Ste vedeli, da tudi kontracepcijske tablete močno onesnažujejo vodo v našem okolju? https://www.businessinsider.com/birth-control-pills-hormones-estrogen-drinking-water-health-effects-2019-10

Zanimive filmčke, ki vam bodo dali misliti o prenaseljenosti, si lahko ogledate tudi na: https://overpopulationisamyth.com/

Kje nam pa ‘En planet, en otrok’ postavlja izziv?

Njihova kampanja vsekakor naslavlja problem, ki ga ne moremo spregledati, in sicer, da naš planet našega načina življenja ne bo mogel več prenašati brez posledic. Če ga želimo ohraniti tudi za prihodnje generacije, bomo morali začeti bolj paziti na naravo – nikakor pa ne okrniti števila ljudi v prihodnji generaciji. Papež Frančišek je problem skrbi za naš svet in okolje prepoznal in nagovoril svet z okrožnico »Hvaljen moj Gospod«.

V okrožnici poudarja, da so vse stvari med seboj povezane in da »ne gresta skupaj varstvo narave in opravičevanje splava.« (120) Odnos do sočloveka je neposredno povezan z odnosom do okolja in do Boga. »Zanemarjanje obveznosti do vzpostavljanja in vzdrževanja primernega odnosa z bližnjim, za katerega moram skrbeti in ga varovati, uničuje moj notranji odnos s samim seboj, z drugimi, Bogom in zemljo.« (70)

Zaradi te povezave se sprašujem:

Bi družine z enim otrokom res rešile svet ali bi ustvarile nove – tudi ekološke – probleme?

Sprašujem se, ali bi generacija otrok, ki bi odraščali v družinah, kjer sta se starša zavestno odločila, da ne bosta podarila življenja več kot enemu otroku, res znala razviti tako skrben in ljubeč odnos do okolja, kot si to predstavljajo organizatorji kampanje ‘En planet, en otrok’? Otroci bi bili prikrajšani za razvijanje vezi brat-sestra, kar je pogosto osnova za razvijanje drugih odnosov. Kmalu bi izginili tudi bratranci in sestrične. Močne medvrstniške družinske povezanosti sploh ne bi več poznali. Otroci se v družini učijo stvari deliti z drugimi, skrbeti za drugega, misliti na drugega. Kako bi svetovne dobrine lahko delili bolj pravično, da bi odpravljali lakoto, če bi otroke prikrajšali za vzgojo skrbi za drugega?

Osamljeni posamezniki hitreje iščejo nadomestke za svojo praznino in pomanjkanje povezanosti z drugimi v potrošnji in kompulzivnih oblikah vedenja. To bi potrošnjo in s tem tudi onesnaženje povečalo, medtem ko ljudje zaradi tega ne bi bili nič bolj srečni. Prav tako bi starši, ki bi se zavestno odločili, da ne bodo imeli več otrok, morda čutili neko praznino, ki bi jo verjetno zapolnjevali na podoben način.

Ne vemo kdo, a vsekakor nekdo, ki verjame, da je naš planet ustvarjen za več otrok, je plakat popravil. Na njem je slika treh sorojencev v objemu s popravljenim napisom: »Najbolj ljubeče darilo, ki ga lahko date svojemu prvemu otroku je, da imate naslednjega.«

Tudi v Zavodu ŽIV!M ne verjamemo v logiko kampanje ‘En planet, en otrok’. Verjamemo, da je vsak otrok za naš svet dragocen in neprecenljiv dar. Otrok s svojimi talenti in edinstvenostjo prinaša na svet potencial, s katerim lahko druge obogati in ne ovira. Zato smo v Sloveniji začeli svojo plakatno kampanjo, za katero upamo, da bo nagovorila mnoge.

s. Tina Čerin

Viri:

https://www.pop.org/debunking-the-myth-of-overpopulation/

https://overpopulationisamyth.com/

https://oneplanetonechild.org/

https://www.worldpopulationbalance.org/

https://en.wikipedia.org/wiki/One-child_policy#cite_note-3

https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/0/AF8A28500BCE14E1C1257EC300229C66/$FILE/CD%20149_OKOLJSKA%20OKROZNICAM.PDF

https://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-traci/tanja-ribic-zgrozena-sem-trikrat-prebrala-ce-prav-vidim-354143?fbclid=IwAR1_5AbaNeVugzgAl7Yuf_dmD0lox14r_ARaaNRkI911igZtPnuBhxZPV-M

https://www.businessinsider.com/birth-control-pills-hormones-estrogen-drinking-water-health-effects-2019-10

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja