Življenjske poti so različne, nekatere bolj trnjave, druge bolj rožnate. Ko sem spoznala Santino, se mi je zdelo, da nima nobene skrbi na tem svetu. Bila je sproščena in pozitivna, a ko mi je začela odpirati svoje srce sem spoznala, da je polno bolečine in preizkušenj. Hvaležna sem ji, da je bila pripravljena svojo pot podeliti z vsemi nami.
Mislim, da je najboljše, če začneva na začetku. Koliko si bila stara, ko si bila prvič noseča?
Stara sem bila štiriindvajset let in sem živela v Izoli s fantom, s katerim nisva imela najlepšega odnosa. Ko me je začel pretepati nosečo, sem zbrala pogum, iskala v službi izgovore, da sem prišla nazaj domov v Ljubljano. Domači niso bili naklonjeni tej nosečnosti in dobila sem občutek, da se ne morem obrniti na nikogar več. Nisem vedela, da obstajajo materinski domovi, zato sem edino rešitev videla v splavu.
Kako pa je bilo tebi sprejeti to odločitev, ti je bilo težko?
Zelo. Jokala sem, še preden sem naredila splav. Zdravnik me je vprašal, zakaj jokam, če sem se pa odločila. Rekla sem le: »Ne boste razumeli.« Zame je bilo to nekaj najhujšega in je tudi pustilo posledice na drugih dveh otrocih in na meni.
Bi lahko malo več povedala, kako je to ostalo na tebi čustveno, duševno?
Zelo je boleče. Jaz sem namreč želela, da bi se ta otrok rodil in splav me ves čas spremlja. Sprašujem se, koliko bi bil danes star, sedem let, osem, v šolo bi šel, potem pa razmišljam ali bi bila punčka ali fantek, pa kako bi otroku dala ime … Moja prijateljica je prižgala svečo in rekla: »Zdaj pa bova imeli minuto tišine za njegovo dušico.« To me je zelo ganilo, ker sva se tisti trenutek posvetili mojemu otroku.
Kako si potem nadaljevala svojo življenjsko pot?
Kasneje sem spoznala drugega moškega. Pri 28. letih pa sem rodila prvega sina, Reneja. Rodil se je s 100% hudim zaostankom v razvoju. Bil je zahiran, zlateničen, in takoj po treh tednih je moral v bolnišnico za en mesec. Precej težav smo imeli s prehranjevanjem, kilažo in šele pri dveh mesecih sva končno lahko šla malo ven na zrak. A tudi to mu je škodovalo, saj je končal v bolnici, ker je dobil nek virus in je bil v kliničnem centru na otroški kirurgiji, v inkubatorju. Ko so mu dali kateter, je dobil trombozo. Tri mesece je dobival same injekcije, ves je bil pošpikan, pri požiranju hrane pa sem se bala, da se bo zadušil. Vse to je pustilo posledice in po 14 mesecih in pol je kar čez noč umrl za aspiracijsko pljučnico. Dežurni zdravnik ga je poslal domov z besedami: »Skopajte ga, da boste zbili temperaturo in ga zjutraj peljite k svoji zdravnici.« Jutra ni dočakal.
Nekako sem poskušala iti naprej. Bilo je zelo težko, veliko sem jokala …
Dva meseca po njegovi smrti sem se zaposlila v kliničnem centru in živela naprej. 23. junija 2009 sem izvedela, da sem spet noseča. Nosečnost je bila načrtovana in bila sem presrečna. Februarja se je rodil Santino. Tudi on je imel težave že takoj ob rojstvu. Poleg zaostanka v razvoju je bil zlateničen, a že od začetka je bil borec in zame tudi zmagovalec. Dobival je zobke, jedel z žlico, tudi glavico je že držal in skoraj sedel — vse je bilo krasno. Pri desetih mesecih so zdravniki posumili, da ima možnost epileptičnih napadov in so se želeli prepričati. Dobila sva napotnico za magnetno resonanco. Peljala sem ga v bolnico in ga prepustila v varne zdravnikove roke. Sedela sem v čakalnici in čakala, da mi pripeljejo nazaj mojega sinčka. Iz sobe je prišel zdravnik sam in mi z resnim obrazom dejal: »Moje sožalje.« Ničesar nisem razumela. Sožalje? Zakaj? Povedal mi je, da je Santinčku ob vbrizganju anestezije odpovedalo srce. Tako se je vse končalo. Čisto nepričakovano. Mislila sem, da bom znorela. Čakala sem pred vrati, da mi bodo prinesli sina, a je prišel njegov zdravnik iz pediatrične z najbolj grozno novico. V prsih me je zapeklo in sem mislila, da me bo infarkt. Šok za srce.
In tam me je poleg šoka, ki ga je prinesla novica o sinovi smrti zadelo še novo spoznanje. Zdravnik me je vprašal: »Ste morda imeli v preteklosti kakšen umetni splav?« Povedala sem, da sem, a nisem razumela povezave. Vprašala sem ga, kakšno zvezo ima to s smrtjo mojih sinov in odvrnil je le: »Prav veliko. A marsikatera ženska se tega ne zaveda.«
Sesula sem se. Vse kar sem do takrat prestala je bilo preveč. Nisem zmogla več. Nikoli več ne bi ponovila umetnega splava, otrok mi preveč pomeni. Če bi bila še enkrat postavljena pred to odločitev, je ne bi več sprejela.
Kaj bi torej rekla staršem, ki se odločajo za splav na podlagi zdravstvenega stanja otroka?
Otrok ima vseeno pravico do življenja. Tudi jaz bi ju lahko splavila, pa nisem. Naredila sem vse preglede, a le zato, da sem vedela, pri čem sem. V vsakem primeru bi otroka sprejela. Jaz bi svetovala, da se starši psihično in fizično na to pripravijo. Sicer lahko otroka rodiš in je šok. Ni isto, kot ko mama rodi mrtvega otroka, ampak je vseeno za mamo, ki pričakuje zdravega otroka, šok. A ko sem jaz pogledala svojega prvega sina, je bil prelepi šok. Ne bom pozabila, ko so mi ga prvič dali v roke. Sploh prvi dan … Tega nikoli v življenju ne bom pozabila. Ko imam to pred očmi, se začnem smejati. To je neizbrisen pečat, mati sem. Sem tista, ki ga je 9 mesecev pod srcem nosila.
Biti mati – največji dar. Kako je biti mati treh mrtvih otrok, ko pa moraš hoditi k njim na grob?
Pokopališče je na hribu, mrzlo, piha, ampak ko stopim skozi tista vrata, me obda toplota, kot da bi od nekje priletela. Ljudje tega ne razumejo. To čutiš, ker si mati. Ko je Rene umrl, je deževalo in ko smo šli proti cerkvi je posijalo sonce. Zame je bilo, kot da je Bog odprl rajska vrata in mojega Reneja vzel v roke. In to, kar sem videla, me je tolažilo, da sem šla naprej. Zavedala sem se, da je nekje bil sprejet. Nato sem ga sanjala. Bila sva skupaj na travniku, se lovila in igrala.
Moji otroci so pri Bogu in nekega dne jih bom vse zopet objela ter nikoli več izpustila.
Intervju je vodila Katarina Nzobandora