»Zavedaj se, da imaš možnosti in ne odpiši takoj možnosti posvojitve!«
Na portalu Love What Matters je Jessica Lundin razodela svojo zgodbo o odprti posvojitvi. Ko je bila stara 20 let, je zanosila s fantom, ki ga je poznala komaj mesec dni. Nepripravljena na odgovornost materinstva se je vseeno odločila, da bo dovolila svojemu otroku živeti, zato se je odločila za posvojitev. Na presenečenje obeh je njej in fantu izkušnja pomagala dozoreti tako osebno kot tudi v odnosu. Ostala sta skupaj in se čez nekaj let poročila. Dobila sta še dva otroka. V svoji zgodbi Jessica pričuje o tem, kako jo je odločitev za življenje oblikovala, kako se v »nenormalni« in »nepopolni« situaciji trudi videti pozitivno stran, in kako velika je materinska ljubezen, tudi če je ne načrtuješ.
Več o njej si lahko preberete v celotnem prevodu članka.
Celoten prevod:
Svojega sina sem oddala v posvojitev, se poročila z rojstnim očetom tega otroka in sedaj imam še dva otroka, ki so polnokrvna sorodnika tega mojega sina. NORO.
Stara sem bila 20 let. Tehnično brez doma in zaposlitve. Življenja nisem imela pod nadzorom. Imela sem fanta, ki sem ga poznala samo en mesec. Obiskala sem ga za rojstni dan in nisem pričakovala, kako se bodo stvari odvijale. Nisem si mogla misliti, da bi »ta vikend v San Diegu« lahko vodil do poroke in treh otrok čez šest let. Če sem iskrena, je moja zgodba še veliko bolj zapletena. V njej je tudi odprta posvojitev. Moja situacija se takrat ni razlikovala od tisočih drugih žensk, ki so se nenadoma znašle v »krizni nosečnosti«, pa vendar je moja zgodba edinstvena. Svojega sina sem oddala v posvojitev, se poročila z rojstnim očetom tega otroka in sedaj imam še dva otroka, ki so polnokrvna sorodnika tega mojega sina. NORO.
To ni bil nikoli moj načrt. Nikoli si nisem predstavljala sebe, kot »to dekle, ki je zanosilo«. Imela sem občutek, da je moja zgodba uglašena z mnogimi, saj: ali življenje sploh kdaj teče po načrtih? Nameravala sem se poročiti mlada, si ustvariti družino z možem, videti svoje otroke, kako odrastejo v uspešne odrasle ljudi, in potem postati sama babica. A sem se v trenutku znašla noseča s fantom, ki sem ga komaj poznala, in z nejasno prihodnostjo pred seboj. Imela sem zelo veliko vprašanj, a najprej sem to hotela povedati svojim staršem. Imela sem 20 let. Novica o nosečnosti mi je pokazala, da nisem pripravljena na to, kar je pred menoj. Sama sem še odraščala – kako naj vzgajam otroka? To so bile misli, s katerimi sem se dnevno spopadala.
Danes me mnogi ljudje vprašajo, zakaj sem izbrala posvojitev. Presenečeni so, ko jim povem same pozitivne stvari, ki so povezane z odprto posvojitvijo. Resnica je ta: izbrala sem posvojitev, ker sem bila prestrašena. Želela sem pobegniti iz svoje situacije in kot naivna 20-letnica sem mislila, da se bo vse vrnilo v »normalno« stanje, ko bo vse to mimo. Kar me je presenetilo, je to, da se je moja definicija za »normalnost« spreminjala z vsakim korakom procesa posvojitve in se še danes spreminja. Moji starši, svetovalci in prijatelji so me soočili s tem, da imam tri možnosti: splav, starševstvo ali pa oddaja otroka v posvojitev. Vsak dan svoje nosečnosti sem tehtala posledice vseh treh možnosti in se vedno bolj zavedala, da ne obstaja lahek način pobega. Vsaka možnost bo prinesla svoje boje in posledice, s katerimi bom morala živeti vse življenje. Vedno znova sem se odločila za posvojitev. Starši so mi dali jasno vedeti, da otroka ne bom mogla vzgajati. Spomnite se, da sem rekla, da sem bila »tehnično brez doma in službe«. Za tega neznanca v mojem trebuhu sem pa želela, da ima možnost, da živi. Nisem izbrala posvojitve, izbrala sem njegovo življenje. Če bereš mojo zgodbo in si v podobni situaciji, se, prosim, zavedaj, da imaš možnosti in ne odpiši takoj možnosti posvojitve. Z vero, zaupanjem in trdim delom na obeh straneh je lahko posvojitev čudovita.
Nosečnost mi je pomagala pri osebni rasti. Poiskala sem si službo, se vpisala v kozmetično šolo in se počutila, kot da hodim jasno začrtanemu cilju naproti. Na moje presenečenje (in iskreno povedano – tudi na njegovo presenečenje) je moj fant ostal ob meni. Na začetku je čutil dolžnost, da ostane, a sva skozi čas začela rasti kot par. Če sem iskrena, najin odnos je bil poln zmede. Teh devet mesecev je pospešilo najino zorenje od norosti proti odgovornosti. Bili so kot klic, da se prebudiva, tako za naju kot posameznika kot za naju kot par. Kakorkoli pretresljivi so že ti meseci bili, sva jih pripeljala do tega, kar sva mislila, da je zaključek procesa: delo, rojstvo, 48 ur v bolnišnici, in dan kasneje … oddaja v posvojitev. Prav ste slišali, rekla sem 48 ur. Toliko časa je bil najin sin zares najin. Čutila sem, kako čas beži. Čutila sem čudno, a močno ljubezen, ki je nisem pričakovala. Bil je moj sin in vedela sem, da ga bom kmalu oddala v roke njegovih staršev. Sovražila sem občutek nepripravljenosti in mu kar naprej govorila, kako žal mi je, da nisem pripravljena nanj. To je mogoče težko razumeti. Lahko je vprašati: »Če sem ga res tako želela – zakaj se potem nisem odločila, da ga bom vzgojila?« Verjemite mi, o tem sem razmišljala nešteto trenutkov, a moj odgovor je preprost. Nisem mogla in nisem smela.
Se spomnite zmede, ki sem jo prej omenjala? To je bilo posebno obdobje najinega odnosa. Rasla sva v ljubezni in počasi ugotovila, da ne moreva biti drug brez drugega. Naj bom jasna. Ostala sva skupaj, ker sva čutila ljubezen drug do drugega in ne zato, ker sva že tako daleč, da ne moreva obrniti smeri. Najin edini motiv za poroko je bila ljubezen. To je bilo dolgo in včasih boleče potovanje, a sva nadaljevala pot, saj nisva hotela nikogar drugega. Moj zaročenec je tudi že končal študij in se zaposlil kot častnik v Marine Corps v Združenih državah. Preselila sva se na drugo stran države in presenečena, kot prvič, sem ugotovila, da sem noseča. KAJ? Kot sem bila nepripravljena pri dvajsetih letih, sem bila zelo nepripravljena tudi pri triindvajsetih. A tokrat sem imela moža, dom in imela sva službo. Nepripravljenost, o kateri govorim, je bila čustvena.
Od oddaje v posvojitev sem svoja čustva zatirala. Vihar čustev se je pojavil, ko sem ugotovila, da bo fantek, in se zavedala, da imata oba moja otroka istega biološkega očeta. Bila sem jezna na Boga, ker se mi je zdelo nepravično, da se je vse ponovilo kot pred tremi leti, le da sem bila tokrat v situaciji, ko sem lahko vzgajala svojega sina. Moj mož je čutil podobno. Počutila sva se, kot da sva svojemu rojenemu sinu vzela, kar mu je pripadalo, in to dala novemu fantku. Ostalemu svetu sem skušala prikazovati idealno sliko. Kot rodna mati sem hotela predstavljati posvojitev kot dobro izbiro. A vedite: to je dobra izbira, ampak težka.
Nosečnost z drugim sinom je prebudila moja najgloblja čustva in mi dovolila, da sem začela proces zdravljenja, za katerega nisem vedela, da sem ga potrebovala. Mislila sem že, da sem »ozdravljena«, ko sem postala noseča s hčerko. Ta nosečnost je bila lažja od prejšnje, a razjasnila mi je, da se bom vedno s tem borila. To je posledica moje izbire, kot bi jih prinesla katerakoli od treh možnih izbir. Danes sem pomirjena s to resnico. Po dolgotrajnem dežju se je prikazala mavrica. Moji otroci so srečni, med seboj se imamo radi in mi vsi rastemo v tem procesu.
Sina, ki je posvojen, vidiva dvakrat na leto. Ne zaradi omejitev v zakonih, ampak zaradi fizične razdalje med nami. Pozna naju kot rodna starša. Pozna zgodbo, povezano z njegovim rojstvom. Ve, da ima brata in sestro. Za to se imava zahvaliti dobrodušnosti njegovih staršev. Ne čutiva, da jim karkoli dolgujeva, in prav tako ne čutita onadva. Naš odnos obstaja zaradi ljubezni, ki jo čutimo do našega malega fantka.
Čas, ki ga preživimo skupaj, ni napet, nelagoden ali prisiljen. Zelo sem hvaležna za to možnost, ki so nama jo dali njegovi starši. Razumejo, da je dolgoročna stabilnost njunega sina povezana z našo stabilnostjo. Želeli so, da nas pozna in da mi poznamo njega. Niso nam naredili »usluge« s tem, da so sprejeli najinega sina, in midva nisva nikoli čutila prisile, da ga oddava. Čutiva, da jim je mar za nas, kot jim je bilo mar za to, da so dobili otroka.
Mnogo ljudi me vpraša: »Če bi vedela, kar veš zdaj – ali bi vseeno dala otroka v posvojitev?« Moj odgovor je: »Ne vem.« Po mojem mnenju smo tam, kjer smo zdaj, zaradi poti, ki smo jo prehodili. Mislim, da ni pošteno, da razmišljam o tem, da otroka ne bi oddala v posvojitev, če bi vedela, da se bova poročila in si uredila življenje. Verjamem pa, da se, če ne bi bilo sina, ne bi poročila s tem moškim, saj ne bi dozorela kot posameznika in ne kot par. V resnici bi se najin odnos končal s tistim »izletom v San Diego«, kjer pa se je v resnici začelo to potovanje.
Že mnogokrat sem povedala, da sem naredila čudovito stvar. Ne čutim, da je to nekaj posebnega. Preprosto sem se odločila, da svojemu sinu dam možnost, da živi. Bila sem ponižana, zlomljena, a doživela sem tudi zelo močno srečo. To svojo nalogo sem sprejela in jo sprejemam vsak dan. V njej iščem dobro, kolikor jo lahko. Sprejemam, da ta zgodba nikoli ne bo »popolna«. Zdaj čutim, da bi lahko dobro v tej zgodbi pomagalo komu drugemu v njegovi. Ne želim, da bi drugi živeli mojo zgodbo, ampak da vedo, da je upanje. Če si ti v taki situaciji, želim, da veš, da imaš možnosti in da lahko iz prahu ustvariš nekaj lepega.
Povezava na angleški izvirni članek: