Zavod ŽIV!M v Stični z mladimi: “Sprejeti vsakega otroka”

Stična mladih – kraj srečanja več tisoč mladih, ki si želijo od življenja »nekaj več« in ki verjamejo, da biti z drugimi pomeni veselje, živost, pristnost.

Letošnja Stična mladih je bila obarvana z geslom: »Sem orodje Božjega usmiljenja«. Z Zavodom ŽIV!M smo bili del tega velikega dogodka z delavnico, ki je nosila naslov: Sprejeti vsakega otroka.

Ob začetku je pesem, ki jo je zapel Marko, v nas prebudila slavljenje življenja in zaupanje, da Bog ve, da zmoremo biti orodje njegovega usmiljenja v svetu in drug za drugega:

A ti poklical si me,

čeprav sem šibak,

praviš: »Zaupaj mi le,

naredil te bom

za prinašalca luči,

da svetil boš,

ko se stemni.«

Ogledali smo si tudi kratek filmček o otroku – čudežu življenja, ki nas je spomnil, kako je življenje samo že nekaj lepega in mogočnega. Zatem je specialna pedagoginja Ančka Čeligoj spregovorila o tem, kdo so otroci z Downovim sindromom in kakšno sporočilo imajo za vsakega izmed nas, če jih sprejmemo kot sebi enake. V nadaljevanju smo prisluhnili zgodbi, zakonskega para Darje in Mateja Jošt, ki se je po tretji nosečnosti srečal z rojstvom sinčka Matija z Downovim sindromom. Zgodba iz življenja, ki pričuje tako o solzah in stiski, kot tudi o velikem veselju in hvaležnosti, se je dotaknila naših src in jih odprla večjemu razumevanju tega, da je vsak otrok dar in vreden življenja.

Močno je bilo sporočilo, da poslanstvo staršev ni imeti otroka, ki ustreza »družbenim standardom«, našim pričakovanjem in željam, temveč otroku dati ljubezen in ga podpreti v življenju, ki mu je bilo dano. Prav starševstvo je tisto, ki lahko otroka objame takšnega, kot je. In to je tisto, kar šteje in prinaša luč v ta svet.

V drugem delu delavnice smo mlade povabili, da se srečajo drug z drugim. Da se srečajo z drugačnostjo drug drugega in spregovorijo. Spregovorijo iz sebe z drugimi. Da druge slišijo in so slišani.

»Zakaj, kako, in kaj pa če«,

s strahom misli se pode.

Pa saj ne znam, ne morem, ne vem,

in kaj porečejo ljudje.

Mladi so ob tem povabilu pokazali veliko poguma, iskrenosti, pripravljenosti za pogovor in nenazadnje tudi za stisk roke.

Vendar ne glede na vse

Ti me vabiš še in še,

naj ti prepustim srce.

Srečanje je namreč tisto, ki spreminja, ki nas zdravi naših omejenih pogledov, predsodkov, obsojanj, ločevanja. Obenem pa nas srečanje odpira za to, da zmoremo v drugem prepoznati človeka – sočloveka. Nekoga, ki prav tako kot mi v sebi hrepeni po sprejetosti, po tem, da je viden, slišan, ljubljen.

Ne potrebujemo veliko – le preprosto srečanje je dovolj, da spet odpremo srce in praznujemo življenje. Da se v nas porodi občutek polnosti, hvaležnosti in veselja, da smo. To je blagoslov, to je življenje, to je Bog, ki živi – med nami!

 

Kristina Kosmač

Citati iz pesmi: Tvoj klic (avtor: Marko Nzobandora)

Galerija slik (klikni za povečavo):

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja