Prvi del pričevanja smo objavili tule. Sedaj objavljamo še nadaljevanje zgodbe.
Minil je že teden dni, kar se je rodila naša Elizabeta. Če se je pred njenim rojstvom vse skupaj dogajalo v neki pošastni počasnosti, so se dogodki potem odvili z neverjetno naglico. Samo moževa prošnja je za hip zaustavila drveče kolesje in so nama otroka dovolili vsaj videti. Približala sem se ji malo boječe, kajti smrt ni prijetna, a sem videla le lepega dojenčka. Majcena deklica, mirno ležeča na boku. Belina sredi krvavih ostankov njene prve posteljice. Samo pokrižam jo, še dotakniti se je nisem upala. Do danes ne vem, zakaj. Skozi jok rečem možu: to je Elizabeta. Zame Lili, prezgodaj odlomljena lilija.
Večer je potekal v znamenju senc. Sama, brez otroka, ki leži v hladilniku sosednje sobe. Misel, ki gloda: ‘Vzemi jo in teci, teci…’ Dnevi kapljajo mimo med hromečim obžalovanjem, da je nisem prijela v roke in poljubila. Da nisem bila dovolj prisebna. Medtem ko jaz, nesposobna kvalitetno skrbeti za svoje žive otroke med gledanjem risanke za risanko tonem v malodušje, Ivo šele začne svojo glavno bitko.
Številne elektronske pošte, telefonski klici in spletne objave prebujajo ljudi, da z nama delijo zgodbe svojih prezgodaj rojenih otrok. Eni jih uspejo pokopati, drugi ne. Vsem je skupna bolečina zaradi nerazumevanja, zlasti s strani bližnjih. Znanka, ki mi je izpovedala svojo trinajstletno žalost zaradi nepokopanosti sina, je dejala, da bodo imeli ljudje čudne reakcije. In res so jih imeli, tudi tisti, na katere sva naslovila svoje roteče prošnje, naj nam vendarle vrnejo otroka. Nimajo racionalnih argumentov, le argument moči in ignorantskega posmeha, moč dvignjenih obrvi nad tem, da nekateri ne morejo razumeti krivičnega pravilnika.
Ko se je že zdelo, da je naša stvar izgubljena, je v pogovoru z dr. Jožetom Balažicem posijal žarek upanja. Seznanil naju je z možnostjo, da bi lahko prišla do krščanskega pogreba brez izdanega mrliškega lista in sicer na podlagi izvida o opravljenih histoloških preiskavah; tako zgleda, da je sedaj že urejeno denimo v ljubljanski kliniki. Na njegovo telefonsko posredovanje v torek 15. julija dobiva ustno zagotovilo patologa dr. Rajka Kavalarja, da bo naša Elizabeta izročena pogrebnemu zavodu in torej ne bo končala kot ‘klinični odpadek’.
Današnji 18. julij je sicer rojstni dan najinega prvorojenca, a praznovanje poteka v senci negotovosti. In to kljub prijaznemu klicu s ptujske ginekologije, da naju pri njih že čaka težko pričakovano potrdilo. Ne veva še namreč, ali bo dana beseda v Mariboru res preprosto obveljala ali pa se bo pojavila kaka nova ovira: kaka nova interpretacija Bog ve katerega paragrafa na Bog ve kateri ravni v slogu Kafkovega Procesa. Ker pa srčno upava, da je stvar pri kraju, sva danes pri fotografu naročila Elizabetino okvirjeno fotografijo. S sinovi se pogovarjamo o sedmih cvetovih, ki jih bo vsak izmed nas dal na pogrebu. Pozneje bomo skupaj izbirali kamnitega angelčka in okrasno zelenje. Družina smo in v njej skrbimo drug za drugega. To bo naš način, kako bomo skrbeli za našo lepotičko.
Kljub bojazni torej upava, da se bo za nas dobro izteklo. Da se senca negotovosti čim prej umakne in bomo spet skupaj. Kolikor blizu se pač da. V mislih pa nosiva tiste, ki bodo to doživeli za nama. Želiva jim pomagati, kot so nama mnogi ljudje. V teh dneh trpljenja sva spet začela verjeti, da v Sloveniji sočutje in vera v svetost človeškega življenja še ni umrla. Morda prihaja čas, da z Veronikami in Simoni z najinega križevega pota naredimo korak bliže k otrokom bolj naklonjeni domovini.
Tadeja in Ivo Kerže