V skupini otrok z Downovim sindromom

V vrtčevsko skupino, ki jo obiskuje moja hčerka, se je pred kratkim vključila tudi deklica z Downovim sindromom. O njej ne vem veliko, a opazila sem, da potrebuje več pozornosti vzgojiteljic in da v razvoju nekoliko zaostaja. Skrbi me, da bo hči zaradi pristnosti te deklice v skupini napredovala manj, kot bi lahko.

Mija

Svojo hčerko imate zelo radi in skrb za njen optimalen razvoj je za vas zelo pomembna. Razumem vašo zaskrbljenost glede spremembe v njeni vrtčevski skupini. Mogoče bi vam bilo nekoliko laže, če bi se najprej o tem, kako situacijo doživlja hči, pogovorili z njo. Večina predšolskih otrok vrstnike z Downovim sindromom (in tudi ostale otroke s posebnimi potrebami) sprejema neobremenjeno, odprto in zelo iskreno. Otroci z Downovim sindromom so namreč na videz res različni, večina tudi odstopa v razvoju, a v temeljnih potrebah in hrepenenjih se od drugih ne razlikujejo. Prav tako radi imajo skupno igro, prijatelje, pesmi in ples.

Strah vas, je da bo prisotnost deklice z Downovim sindromom v skupini negativno vplivala na optimalen razvoj vaše hčerke. Skrbi vas, da bodo vzgojiteljice preobremenjene. Mogoče vas lahko vsaj malo pomiri dejstvo, da otroku z Downovim sindromom v vrtcu pripada dodatna strokovna pomoč specialnega pedagoga in/ali drugih glede na otrokove specifične potrebe primernih strokovnjakov, ki svetujejo in tudi na druge načine pri delu v skupini pomagajo vzgojiteljem. Strokovni delavki imata torej na voljo pomoč in podporo in nikakor nista prepuščeni sami sebi. Dejstvo je tudi, da sodelovanje različnih strokovnjakov prinese marsikaj dobrega za vse otroke in ne le za otroke s posebnimi potrebami. Raziskave potrujejo, da so strategije, ki se uporabljajo pri delu z otroki s posebnimi potrebami, zelo uspešne tudi pri večinski populaciji.

Še pomembneje kot to, da ste natačno seznanjeni s podrobnostmi načina dela z otroki s posebnimi potrebami v vrtcu, pa se mi zdi, da se vprašate, kaj si zares želite za vašo hčerko. Kdo je in kdo bi radi, da postane? Predvidevam, da si želite, da bi v polnosti razvila svoje potenciale na različnih področjih, tudi dobro in realno samopopodobo ter veščine življenja v skupnosti. Znati sprejeti pomanjkljivosti in prednosti bližnjih je zelo pomembno. Na to, da ima vaša hči možnost skoraj vsakodnevnega druženja s sovrstnico z Downovim sindromom, lahko gledate tudi kot na priložnost za učenje realnosti življenja v skupnosti. Vaša hčerka in tudi ostali otroci v skupini imajo možnost, da se učijo, da smo si med seboj različni. Vedno znova izkušajo, da je normalno, da kdo kdaj potrebuje pomoč na področju, kjer je (skoraj) nihče drugi ne. Učijo se, kako nuditi podporo in jo sprejeti. Vedno znova doživljajo, da je nekdo, ki je na določenih področjih šibkejši, na drugih močnejši. Izkušajo, da si lahko srečen tudi, če nečesa ne zmoreš. Vsrkavajo pomembno spoznanje, da se ne smemo preveč ustavljati le pri lastnih omejitvah. Učijo se, da so v svojem bistvu veliko več od tistega, kar jim manjka oziroma tistega, kar niso, pa bi drugi želeli, da so. Seveda vsega tega predšolski otroci še ne zmorejo ubesediti, se pa vsa ta doživetja vpišejo v njihov spomin in so zares dragocena izkušnja.

Vaš odnos do hčerkine sovrstnice je model za hčerkin odnos do nje. Kolikor je mogoče, skušajte biti čim bolj odprti in z zaupanjem gledati na nove okoliščine v vrtcu.

Ančka Čeligoj

Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Družina.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja