Naredila sem splav, vendar nisem nikomur povedala za to. Niti svojemu možu. Preveč me je bilo strah njegove reakcije, zdaj pa si ne morem odpustiti in me je sram, da sem splav sploh naredila. Ne vem, kako naprej.
Monika
Draga Monika,
iskreno mi je žal ob Vaši izgubi. Predstavljam si, da Vam je težko, da je bolečina velika, da so čustva močna in da ste se našli v stiski, ki je pred Vašo odločitvijo niste slutili. Običajna pot žalovanja po umetni prekinitvi nosečnosti gre tudi prav čez občutja neodpuščanja sebi in sramu. Morda čutite tudi žalost, obupanost, brezizhodnost ali na trenutke jezo, bes, težo nesprejemanja tega, kar se je zgodilo. Od vseh občutkov, ki ne morejo biti v polnosti izraženi, se lahko pojavi tudi otopelost, izguba volja do življenja ali pa občutke začnemo potlačevati in se posvečati drugim stvarem, da jih ne bi čutili.
Čeprav je boleče, bi bilo morda dobro, da postopoma poiščete način, kako o svojih občutkih spregovoriti z možem ali pa s kom od bližnjih, ki mu zaupate. Sram je tisti, ki nas velikokrat izolira od ljudi, ki so nam blizu, saj se počutimo nevredne in se zato raje umaknemo vase. Občutek imamo, da nas bodo drugi zavrnili, zaradi tega, kar smo storili. Velikokrat se to zavračanje začne že z nami samimi. Počutimo se krive, ker nismo zmogli ravnati drugače, mogoče se imamo celo za nesposobne, ničvredne. Razumeti moramo, da so te misli tiste, ki nas želijo obdržati na dnu, v resnici pa nam Bog vedno daje moč, da se korak za korakom lahko dvignemo in zaživimo na novo.
Če v tem trenutku še ne zmorete spregovoriti z možem, lahko za začetek vse, kar nosite v sebi, zapišete in ko boste pripravljeni to delite tudi z njim ali drugimi ljudmi, ki so Vam blizu. Ko spregovorimo o naši izkušnji, na ta način ostajamo v stiku s tem, kar se je zgodilo, obenem pa tudi z drugimi, ki so nam pripravljeni prisluhniti. To ne pomeni, da boste na ta način v nedogled ostajali ujeti v boleče občutke. Ko boste o njih govorili, tolikokrat kot boste čutili, da to želite in potrebujete, se bodo postopoma prečiščevali ter delali prostor za odpuščanje, za sprejetje tega, kar se je zgodilo in osvobojenost od vseh težkih občutkov. Če boste imeli občutek, da sami ne zmorete, Vas lahko na Vaši poti podpre tudi strokovna pomoč. Pomembno je, da najdete svoj način, ki vam bo pomagal, ostati v stiku s sabo in si dovolite sprejeti bolečino, saj je to del procesa okrevanja. Bližnjic pogosto ni, potreben je čas, sočutno sprejemanje ter odkrivanje poti, ki nas vodi ven iz začaranega kroga neodpuščanja, krivde in sramu. Zavedajte se, da v Božjih očeh ostajajte ljubljeni, sprejeti, vredni srečnega življenja. V molitvi boste morda lahko našli moč, da se boste tudi v boleči izkušnji splava povezali z možem ter ponovno našli zaupanje vase. Niste sami – Bog je že na Vaši strani.
Kristina Kosmač
Objavljeno v Družini