»Tudi moj davkoplačevski denar odteka v bolnišnice, kjer izvajajo splave…«

V naše kraje preko spletnih medijev prihajajo novice o delovanju za življenje, ki ga v ZDA izvajajo mnoge organizacije in posamezniki, ki verjamejo, da je človek človek vse od spočetja naprej in potemtakem vreden zaščite, nege in ljubezni.

V zadnjih letih, sploh odkar imajo predsednika, ki sebe označuje kot pripadnika gibanja za življenje, se najbolj zavzemajo za zaustavitev dotoka denarja davkoplačevalcev za namen izvajanja splava. V ZDA je najvidnejši podpornik splava veriga klinik, ki se imenuje Planned parenthood. V slovenščini to pomeni Načrtovano starševstvo, kar je precej ironično ime za organizacijo, ki večino denarja za svoje delovanje prejme od uničevanja potomcev. Pred kratkim so odpustili njihovo predsednico, ker je želela, da bi organizacija več naredila na pomoči ženskam in na ženskem zdravju. Tako je izgubila službo, ker ni bilo iz njene strani dovolj poudarka na izvajanju splavov. Boj, ki ga zagovorniki življenja vztrajno bijejo, tako verni kot neverni, tako ženske kot moški, tako mladi kot odrasli, prinaša izjemne uspehe. V zadnjem času so uspeli zapreti več klinik za splave in preusmeriti davkoplačevaski denar k podpori nosečniškim centrom in stran od klinik za splave.

Ob vsem tem se mi večkrat poraja misel, da tudi moj davkoplačevski denar vsak mesec odteka v bolnišnice, kjer izvajajo splave in v lekarne, kjer mladim dekletom delijo nevarne in škodljive kontracepcijske tabletke kot bombončke. Ali se mi zavedamo, da s svojim denarjem podpiramo umore Slovencev, ki so najbolj krhki in potrebujejo našo zaščito? Nas to kdaj zaboli, naredimo karkoli, da bi to preprečili ali morda le nemočno zamahnemo z roko in celo potlačimo te misli nekam v ozadje? Smo v demografski zimi, a še vedno vsak mesec podpiramo uničenje svojega naroda. Morda deluje, da nič ne moremo narediti. A verjamem, da desetletja nazaj v ZDA ni bilo nič drugače.

Poleg tega, da plačujemo za smrt otrok, pa naša država ne nameni nič denarja za pare, ki bi želeli svoje starševstvo načrtovati naravno. S tem res zdravstvo in farmacija ne bi nič zaslužila, a če bi država spoštovala svoje ljudi in jim želela dobro, bi jih odvračala od nevarnih dejanj kot je splav in strupenih kontracepcijskih tablet in bi ponudila bolj eko, zdravo, zanesljivo in naravno možnost, ki potrjuje žensko v njeni ženskosti in gradi odnos med ženo in možem.

Tako kot leta nazaj ni bilo premikov v smeri spoštovanja življenja v ZDA, je podobno stanje tudi v naši slovenski družbi sedaj. A ni za obupati! Delo za življenje potrebuje vztrajnost. Bog potrebuje naše roke, noge in glas, da po nas dela dobra dela, da po nas zaščiti svoje stvarstvo. Da, tudi drevesa in živali, a v prvi vrsti smo stvarstvo mi. Bog po nas danes še vedno ustvarja stvarstvo, še vedno ni obupal nad nami in nam daje nove priložnosti preko svojega najbolj čudovitega in vzvišenega dela: preko ustvarjanja človeka, ki nosi odsev Njegove podobe.

Vsak otrok je dar. Če to verjamemo, potem smo poklicani, imamo odgovornost, da za vsakega poskrbimo, da z našim delom za življenje ne odnehamo, tudi ko deluje brezupno, tudi ko nas drugi za to zasramujejo ali ne razumejo. Konec koncev Jezus ni obljubil, da nas bodo vsi imeli radi in nam ploskali. Obljubil nam je ravno obratno. Obljubil je razdeljenost, meč, ogenj, trpljenje. A vse to je osmislil, saj nam je poleg teh stvari obljubil tudi večno življenje, veselje, srečo, 100x povrnitev vsega dobrega, kar smo v življenju storili. Zato nikakor ne smemo obupati, odnehati ali zamahniti z roko. Sem smo poklicani, v ta svet, v to službo, v to šolo, na ta faks, v to sosesko, da prav v vsa ta okolja, kjer je lahko tudi mnogo nasprotovanj in krivic, prinašamo sporočilo o lepoti vsakega človeka in nedotakljivosti življenja.

Katarina Nzobandora, za komentar tedna na Radiu Ognjišče, 23. 8. 2019.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja