Slovenijo preplavilo 95 pro-life JUMBO plakatov

Vozim se v avtu in kar naenkrat mojo pozornost vzbudi plakat, s katerega gledajo male otroške oči in starša, ki mu dajeta poljub. Ne morem verjeti, ko zagledam napis: »Radi imamo življenje!« Če sopotnik ne bi imel ravno telefonskega pogovora, bi začela kričati od navdušenja! Kot da sem pozabila, da smo šli v akcijo in polepili Slovenijo z našimi plakati. Tako nekaj nenavadnega za moje možgane je blagodejen plakat, ki spoštuje življenje in družinsko ljubezen.

V naslednjih dneh me je še večkrat presenetil kakšen plakat. Plakat z nosečnico, ki lahko mamice spomni na čudovit dar, ki so ga podarile svojim otrokom. Plakat, ki izreka sočutje in bližino tistim, ki so iz različnih razlogov izgubili otroka. Plakat, ki nudi pomoč tistim, ki jih življenje preseneti, strah in zaupanje v njih pa se še premočno prepletata. Pomladanska narava, ki zeleni in brsti in cveti, tudi okoli plakatov, še potrjuje sporočilo, ki smo ga želeli dati ljudem. Da je življenje čudovit dar in da je močnejše od mraza in smrti!

V dneh, ko so plakati viseli na panojih in krasili našo deželo, smo od ljudi dobivali veliko lepih odzivov in spodbud. Marsikoga so presenetili, razveseli, nekaterim mamicam so vzbudili tople občutke ob spominu na lastne otroke in nosečnost.

 

Eden izmed njih, verjetno najbolj ganljiv, se je glasil takole: »Danes sem v Luciji zagledala ta plakat in se spomnila na doživetje na duhovnih vajah pred leti, ko so se mi pri molitvi pred Najsvetejšim naenkrat ulile solze in niso nehale teči. Imela sem občutek, kot da se v meni odpira nekaj zaprtega. Na dan je privrela žalost in občutek krivde, zaradi dveh spontanih splavov, ki sem ju imela nekaj let pred tem, enega za drugim. Sploh se nisem zavedala, da je to še v meni. Naenkrat sem ”zagledala” Pascala Frančiška in Saro (tako sva jima pri krstu želja dala ime) kako hodita proti meni z venčkom ivanjščic v rokah in mi ga data na glavo z besedami: “Mami, hvala za življenje.” V trenutku sem bila osvobojena teže krivde in žalosti. Napolnjena sem bila z globokim mirom in olajšanjem. Ko sem se vrnila domov in stopila v sobo, sem skozi okno v koritu za rože, kjer je bila prej samo zapuščena zemlja od lani, zagledala šop cvetočih ivanjščic. Potolažena :-)«

V medijih se je v tem času pojavilo tudi nekaj sicer pričakovanih negativnih odzivov. Nekatere ljudi zmotijo in spomnijo na negativno plat, ki se žal v odnosu do življenja v naši družbi pogosto dogaja. Morda jim zbudijo vest in zato želijo, da molčimo o lepih stvareh, da kot družba morda pozabimo na težke stvari. Nemogoče. Življenje, nerojeni otroci, dojenčki, otroci, družina so nekaj tako lepega, da morajo imeti mesto v naši družbi. In pomoč tistim, ki se znajdejo v stiski je nekaj, čemur se ne smemo odpovedati.

 

 

Ob tej priložnosti se želimo zahvaliti prav vsem podpornikom, ki ste nam omogočili, da smo poslali v svet to sporočilo. Vsem, ki ste nas podprli že ob jesenski donatorski akciji. Tistim, ki ste nam izkazali podporo ob odstranitvi plakata z avtobusa Ljubljanskega potniškega prometa. Radiu Ognjišče ter portalu www.Domovina.je, ki sta nas takrat res močno medijsko podprla. Posebno pa gospodu dr. Alešu Štrancarju in njegovemu podjetju Bia Separations, ki ga je naše delo tako nagovorilo, da je finančno podprl ta velik projekt ozaveščanja o daru življenja. Ter vsem drugim, ki javno ali v svojem okolju podpirate in širite veselo oznanilo veselja do življenja.

Čeprav plakati ne bodo večno krasili naših ulic, naj njihovo sporočilo odmeva še naprej!

Tina Čerin