Seminar o žalovanju po izgubi otroka

V sredo, 20. 11. 2019, je v organizaciji Zavoda ŽIV!M na Srednji zdravstveni šoli v Ljubljani potekal strokovni seminar o žalovanju po izgubi otroka. Namenjen je bil zdravstvenim delavcem, ki se v svojem poklicnem delu srečujejo s starši, ki v času nosečnosti izgubijo svojega otroka.

Na njem sta spregovorila dva strokovna delavca, ki se srečujeta z žalovanjem po splavu. Psihosocialna svetovalka Darja Kalamar Frece je spregovorila o psihosocialnem svetovanju v času žalovanja po umetnem splavu, psiholog Klemen Čeligoj pa je govoril o dejavnikih žalovanja po spontanem splavu oziroma izgubi otroka v nosečnosti. Svojo izkušnjo žalovanja so z nami delili tudi starši, ki so sami doživeli splav, spontani splav ali izgubo otroka.

Darja Kalamar Frece ima mnogo izkušenj s svetovanjem pred splavom in tudi s svetovanjem mamicam, ki imajo za seboj izkušnjo splava. Znanje in izkušnje je z nami delila predvsem iz prakse. Najprej je predstavila mnoge razloge, zaradi katerih se ženske v nosečnosti lahko znajdejo kakor v slepi ulici in zato iščejo rešitev v splavu, na primer: nerazumevanje s partnerjem, nepodporno okolje, »dovolj« otrok, bolezen otroka itd. Prehod v predavanje o posledicah splava je naredila s citatom iz knjige Prepovedano žalovanje (Založba Dravlje, 2019), kjer neka gospa opiše svojo stisko in zmedo v doživljanju po splavu, čeprav ji je bilo pred splavom povedano, da bo rahlo obžalovanje kmalu izzvenelo. Med posledicami je predavateljica naštela različne notranje stiske, ki se kažejo v obliki občutkov krivde in sramu, depresije, motenj hranjenja, podoživljanja obletnic, tudi samomorilnih misli in poskusov samomora, velikih zamer v družini itd. Govorila je tudi o pogosto zanemarjenem področju, žalovanju moških po splavu. Poudarila je pomembnost tega, da osebe, ki se srečujejo z žalovanjem po splavu, tudi to svojo izkušnjo vključijo v življenje in najdejo ponoven smisel.

Po njenem predavanju smo poslušali pričevanje dekleta z izkušnjo umetne prekinitve nosečnosti. V programu za ozdravljenje Rahelin vinograd se je namreč uspela s svojo izkušnjo soočiti in se osvoboditi krivde, ki jo je dolgo bremenila, tako da zdaj lahko o tem javno  spregovori. Svoj govor je predčasno posnela, saj je bila zaradi službenih obveznosti odsotna. Njena iskrena izpoved je bila ganljiva. Težke okoliščine so jo pripeljale do najtežje odločitve, ki jo danes močno obžaluje. Spregovorila je tudi o tem, kako uničujoče je ta izkušnja delovala nanjo, dokler ni začela procesa žalovanja.

Nato sta svojo izkušnjo z nami podelila Franci in Darja Pečnik, ki sta v 16. tednu nosečnosti izgubila svojega petega otroka Mateja. Iskreno sta se odprla v svoji bolečini, ki sta jo ob tem doživela, hkrati pa delila z nami njun proces žalovanja in sprejemanja smrti ter kaj je ta izkušnja pomenila za vso njihovo družino. V proces poslavljanja od Mateja in žalovanja sta vključila tudi svoje otroke, Matej pa ima še danes prostor med drugimi, zato je prisoten v njihovih mislih in pogovorih.

Program sta s pričevanjem nadaljevala Katarina in Marko Nzobandora. Pripovedovala sta o svoji izkušnji, ko sta v 39. tednu nosečnosti izgubila prvega sina, Žana. Težko obdobje žalovanja je močno zaznamovalo tudi njun odnos. Zaradi izgube sta oba trpela, vendar vsak na svoj način. Medtem ko je bila Katarina še v veliki temi in je potrebovala veliko pogovora, je Marko uspel že delati korake naprej. Različno doživljanje žalovanja sta osmislila v dopolnjevanju in si pri tem stala ob strani.

Seminar je zaključil Klemen Čeligoj, psiholog, ki deluje tudi na področju pomoči staršem z izgubo otroka, ima pa z ženo tudi sam izkušnjo izgube hčerk dvojčic v času nosečnosti. Spregovoril nam je o dejavnikih žalovanja po spontanem splavu, med katerimi je omenil tri faze žalovanja: zanikanje, jeza in žalost ter sprejetje izgube. Tudi po tretji fazi sprejetja se še lahko pojavljajo močna čustva, povezana z izgubo, le da jih takrat lažje prebrodimo. Razložil je različne dogodke, ki ta čustva lahko zbudijo. Tudi on je povedal, da žalovanje po spontanem splavu ženske in moški različno doživljajo, čeprav oboji žalujejo. Dodal je tudi seznam stavkov, ki jih starši, ki žalujejo za otrokom, pogosto slišijo, a jih le ranijo.

Na koncu so udeleženci lahko vprašali, kar jih je še podrobneje zanimalo. Vzdušje v predavalnici je bilo globoko, čuteče, a vseeno sproščeno. Čutili smo, da je téma, o kateri se pogovarjamo, zelo pomembna in prepogosto zanemarjena. Dobro in potrebno bi bilo o teh stvareh še večkrat spregovoriti tako v zdravstvenih kot v drugih vrstah, da bi se odprl prostor žalovanja do najmanjših, katerih prezgoden odhod je videti tako nerazumljiv in je vedno boleč.

s. Tina Čerin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja