Resnična zgodba: Sama sebi nisem naredila nobene usluge

Ko sem zanosila, sem bila stara 17. let in s fantom sva bila skupaj že kakšno leto. Izvedela sem, da sem noseča in sem povsem zablokirala, niti pogovarjati se nisem hotela o tem. Bilo je jasno: splav, ni druge možnosti. Klicala sem prijatelje za nasvet, nisem pa razmišljala, da bi naredila kaj drugega kot splav. Povsem avtomatično sem šla v to. Zdelo se mi je, da se mi je zgodila katastrofa … Takrat mi je manjkalo še eno leto do konca srednje šole, ker sem ponavljala prvi letnik. Otroke sem imela vedno rada in si tudi ne znam predstavljati, da jih ne bi imela. Po splavu mi je bilo hitro žal. Ampak takrat nisem videla, da bi bilo karkoli drugega možno.

Moj fant takrat ni veliko govoril o nosečnosti, nisva imela pogovorov, hitro sva se odločila. Oba pa sva se takoj, brez da bi razmišljala o kakšni drugi možnosti, odločila za splav. On se je ravno vpisal na faks in obema se je zdelo, da sva premlada. Ko sedaj gledam nazaj, se mi ne zdi tako. Seveda ni idealno, ampak ni bila taka situacija, da ne bi šlo. Takrat sva imela občutek: »Joj, to pa res še ne, zdaj pa ni šans.«

Ko sem šla na splav, sem bila noseča osem tednov. Šla sem na kemični splav in moj partner je šel zraven. Najprej so mi dali tableto, ki sem jo pojedla, potem pa sem šla domov, kot da ni nič. Po treh dneh sem šla v bolnico, tam so mi dali 2 tableti v nožnico in me še zadržali, da se, kot oni pravijo, »vse spuca«. Vse skupaj ti predstavijo, kot da to ni nič takega in je bolj za mimogrede. Medicinsko osebje je bilo na splošno precej hladno. Sicer je res, da sama nisem preveč spraševala in nisem niti veliko govorila z njimi, ker sem si samo želela, da bi bilo čim prej mimo, ampak njihov odnos ni bil topel.

Bilo je jasno: splav, ni druge možnosti.

Svetovanja pred splavom nisem imela, zarad nosečnosti sem občutila grozo in se nisem želela o tem veliko pogovarjati. Ko sem klicala v bolnico, so mi rekli, da je na splavu z vakuumom obvezno svetovanje, za kemični splav pa pogovor ni potreben. Že samo osebje ti dà vedeti, da je to še zelo zgodaj, da še ni otrok in ni nevarno. Sama nisem hotela, da bi kdorkoli doma izvedel. Hotela sem samo, da se to čim prej konča in se nazaj vzpostavi staro stanje – kot da se ni nič zgodilo. Takrat sem mislila, da to ni nič, da je tako, kot da bi imela menstruacijo; tisto se odlušči in to je to. Kot da je to skupek celic in da to ni otrok. Takrat sem imela občutek, da je hitro treba najti termin in vse urediti v najhitrejšem možnem času, da ne bo prepozno, saj še ne bo otrok in to ne bo umor.

Po splavu sem se spremenila …

Prve dni po splavu sem si oddahnila; rešili smo problem, nič ni treba skrbeti. Tak občutek sem imela ravno zaradi tega, ker tudi medicinsko osebje namiguje na to, da je na začetku samo nekaj celic in do določenega meseca še ni otrok.

Nekaj časa po tistem, ne takoj, se nisem z nikomer več družila, bila sem doma, »buljila« sem v računalnik in TV. Druženje s prijatelji mi ni več ugajalo, čeprav sem prej to zelo rada počela. Preden sem šla na splav, nisem bila nekdo, ki bi bil ves čas doma, takrat pa mi ni ustrezalo iti niti na kavo. Gledala sem nanizanko za nanizanko, lahko je dan minil, brez da sem karkoli počela ali razmišljala.

Težko mi je bilo kar kmalu, kakšna dva tedna po splavu. Potem sem se tolažila, da res ne bi bilo dobro, tudi za otroka ne, saj sama tega ne bi zmogla in bi uničila življenje otroku. Ker si nisem hotela priznati, da je šlo za egoizem, sem sama sebe »ven vlekla«. V resnici sem sebe izvlekla, za otroka pa nisem naredila nič dobrega, da sem ga ubila. Vedno sem se tolažila, da ne bi bilo dobro, če bi ga imela, ker ga ne bi mogla preživeti … Kasneje sem spoznala, da bi bilo v resnici čisto v redu, če bi imela svojega otroka. Mogoče ne bi bilo vse rožnato, ampak vem, da bi šlo. Šele potem mi je bilo resnično žal.

Celotno zgodbo si lahko preberete v knjigi Novo upanje po splavu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja