Nerojeni otrok

Pro-life skupine kot “gobice po dežju”

Pred nekaj leti, ko v Sloveniji še ni bilo kaj dosti vidnih organizacij za življenje, sem se srečala z neko gospo, ki je velika podpornica “reproduktivnih pravic”. Omenila je, da v svetu pro-life organizacije rastejo kot gobice po dežju, in se zbala, da bi se to začelo dogajati tudi pri nas. Jaz pa sem upala, da se bodo njeni strahovi čim prej začeli uresničevati. V članku želim pregledati rast in razvoj pro-life gobic, zemljo, na kateri rastejo, ter dež, ki jih zaliva.

Pro-life se je oblikoval kot odgovor na zablode, ki so se pojavile v drugi polovici prejšnjega stoletja v skoraj vseh državah zahodnega sveta. Pod imenom “osvoboditev spolnosti” je le-ta ušla iz tradicionalnih vzorcev in začele so se promovirati prej nesprejemljive oblike spolnega vedenja: javno prikazovanje golote, varanje, ločitve, pornografija, promiskuiteta, homoseksualnost. Pod krinko besede “prizadevanje za ženske pravice” se je na nosečnost in otroke začelo gledati kot na nezaželeni produkt zaželenega užitka. Mnogi so opazili, da imajo lahko od širjenja te miselnosti korist, zato sta splav in kontracepcija kmalu dobila veliko močnih podpornikov. Razvila se je prava industrija splava, ki ima nudenjem “reproduktivnih uslug” v farmaciji in zdravstvu ogromen finančni dobiček. Poleg tega na miselnem konceptu osvobojene spolnosti sloni celotna zabavna industrija. Celo politiki za “razvoj” z ubijanjem nerojenih otrok revnih vidijo možnost za zmanjševanje revščine.

Gibanje za življenje, oziroma pro-life, je odgovor ljudi, ki so ohranili vest in opazili, da bleščeč sijaj “svobodne spolnosti” zakriva drugo plat iste medalje: smrti, ranjenosti in obupa mnogih. Večinoma so pro-life organizacije v državah nastajale vzporedno z uzakonitvijo splava. Prva je bila angleška organizacija Society for the potection of unborn children (SPUC), ki je bila ustanovljena v letu 1967, ko so sprejeli nov zakon, ki v večini primerov splav dovoljuje, in velja še danes. V Ameriki se je pro-life začel s prvim pohodom za življenje leta 1973 (March for life), ko je bil po obravnavi Roe vs. Wade splav legaliziran. Zlo splava in kontracepcije, razvrednotenja družine in spolnosti, se je zarilo v vse mogoče pore družbe. Zato je tudi odgovor teh organizacij večplasten: nastalo jih je veliko in pokrivajo mnogo področij.

Povezana slika
Lila Rose je ustanoviteljica ameriške Pro-life organizacije Live Action.

Od kulture smrti je ranjeno tudi področje znanosti, ki bi moralo služiti neodvisnemu iskanju resnice in s svojimi izumi pomagati k napredku človeštva. Znanstveni napredek je veliko pripomogel k temu, da sta splav in kontracepcija postala bolj dostopna, a žal je tukaj medicinska etika odpovedala, in namesto v bran šibkejšega se je postavila na stran interesa močnejšega. Kljub vse boljšim pripomočkom, s katerimi lahko vidimo razvoj otroka v maternici (nedavni primer neverjetnih posnetkov nerojenega je predstavil Alexsander Tsiaras) se v okviru zdravstva še naprej širijo laži, ki govorijo, da je otrok le tkivo, skupek celic, ki še ni živo bitje. Farmacija prikriva delovanje kontracepcijskih sredstev in ne ozavešča ljudi o tem, da je njeno delovanje pogosto abortivno, da ima stranske učinke, ki imajo na žensko telesno in duševno slab vpliv. Prav tako se prikriva znanstvene ugotovitve o obstoju in teži postabortivnega stresa, ki pogosto vključuje tudi samomorilne misli in nagnjenost k tveganemu vedenju. V našo kulturo pa se je vsilila celo teorija spola, ki se predstavlja kot znanstveno dokazana, v resnici pa temelji na primeru dečka, ki so ga spreminjali v deklico in je zaradi tega veliko trpel ter končal svoje življenje s samomorom. Na področju znanosti bi bilo mogoče narediti še zelo veliko. Obstajajo posamezniki na področju znanosti, ki se kot David v boju z Goljatom upajo izpostaviti in povedati znanstvene ugotovitve, ki so resnične, in zato nasprotujejo močnemu toku ustaljenih laži. V Sloveniji je pred leti je nastala skupina Farmacevti za življenje, ki razkriva neresnice o kontracepciji. V okviru Zavoda ŽIV!M je izšla knjiga Novo upanje po splavu, ki razkriva trpljenje žena in mož, ki imajo za seboj izkušnjo splava. Z razkrinkavanjem vdora teorije spola se močno bori organizacija 24.KUL. Je pa v Sloveniji na tem področju mogoče narediti še veliko. Predvsem z večjo neodvisnostjo mnogih družboslovnih fakultet, ki so podvržene miselnosti teorije spola, ter naravoslovnih, ki se zavedajo profita industrije splava in kontracepcije.

Področje spolnosti in nerojenega življenja se dotika čisto konkretnega življenja ljudi – žensk, moških, otrok, družin. In ker so ljudje v neurejenem življenjskem okolju še bolj podvrženi skušnjavi, da bi zaradi skrbi in strahov novo življenje zavrnili, se je v okviru pro-life gibanj oblikovalo področje pomoči ženskam in otrokom. Po svetu obstaja ogromno svetovalnih centrov za pomoč v krizni nosečnosti. Prav tako materinskih domov oziroma hiš, ki sprejemajo matere in otroke, ki v svojem okolju ne morejo več živeti. To področje je tudi v Sloveniji razvito. Leta 1990 je bil v okviru Karitas odprt prvi materinski dom v Škofljici, danes pa obstaja že 9 materinskih domov po vsej Sloveniji, ki sprejemajo nosečnice in matere z otroki. Za nasvet v stiski se nosečnica lahko obrne tudi na Zavod ŽIV!M ali Center Sara. Pomoč pa potrebujejo tudi ženske in moški, ki imajo za seboj že izkušnjo splava in jih teži, da ne morejo brezskrbno zaživeti. Obstaja kar nekaj oblik, ki terapevtsko ali duhovno pomagajo osebam z izkušnjo splava. V Ameriki je Theresa Burke začela z duhovnimi vajami Rahelin Vinograd (Rachel`s Vineyard) za osebe z izkušnjo splava, kjer doživijo odpuščanje in dobijo moč za nov korak. Tovrstne duhovne vaje so se v letošnjem letu začele tudi v Sloveniji.

Vprašanje splava in kontracepcije je pogosto obarvano zelo politično, saj se je splav iz ilegale povzpel v legalo in celo v pravico. Kljub temu so ostala gibanja in stranke, ki si prizadevajo za zakone, ki bi zaščitili nerojeno življenje. V Ameriki si za to najbolj prizadeva organizacja Human Life Amadment, ki skuša vrniti ustavo Amerike v obliko pred časom 1974, ko je bil zaradi primera Roe vs. Wade splav legaliziran. V Evropi se je 2014 ustanovilo združenje One of us, ki povezuje pro-life organizacije v državah EU in si prizadeva za spremembe v odnosu do začetkov življenja na političnem področju. Država, ki je bila v spremembi ustave uspešna, je Poljska, ki je leta 1993 močno omejila dovoljenost splava. Prav tako Madžarska, ki je leta 2011 zapisala v ustavo, da je človeško življenje zaščiteno od spočetja. Tudi v Sloveniji se ponovno prebujajo pobude, da bi se na političnem področju v odnosu do nerojenega življenja nekaj spremenilo. Poskusi iz leta 1991 so bili neuspešni, saj so zagovorniki splava drugače misleče enostavno prezrli. V zadnjem letu pa se je ustanovila nova stranka v okviru Gibanja za otroke in družine.

Obstaja še eno močno področje pro-life delovanja, ki se morda komaj opazi, a v veri obrodi največje sadove ter daje moč v delovanju na vseh drugih področjih. To je molitev. V Ameriki so začeli z akcijo 40 dni za življenje , ki se je začela tudi pri nas. Prav tako se je začela razširjati duhovna posvojitev nerojenega otroka, za katero se je pobuda začela v Fatimi. Gre za kratko molitev, s katero 9 mesecev spremljamo otroka v maternici, ki je v nevarnosti zaradi neželene nosečnosti.

Mnogoterost, raznolikost, bogastvo organizacij, gibanj, pobud, ki služijo življenju in spoštljivemu, odnosu do telesa, spolnosti in ljubezni,  vidim sama kot veliko bogastvo in potrditev Pavlovega stavka: “Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost.” (Rim 5, 20) Vsaka pobuda je konkreten odgovor nekoga, ki je ob poslušanju svoje vesti spoznal, da je potrebno nekaj spremeniti, in se odločil, da se da na razpolago. Navdušena sem, kadar se različne organizacije med seboj podpiramo in dopolnjujemo in vedno sem vesela novih pobud, ki odkrivajo še nezajete prostore, kamor je potrebno prinesti spoštovanje in veselje do življenja. Upam, da bo dež blagoslova še naprej zalival gobice, ki zagovarjajo življenje. Naj ne nehajo rasti in uspevati, dokler ne bo vsak človek doživljal življenja kot dragocen dar.

Tina Čerin

Komentarji

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja