V soboto, 10. novembra 2006, se je naša družina vselila in prvič prespala v hiši, katero smo kupili pol leta pred tem. Vanjo smo se preselili iz pretesnega stanovanja. Čeprav prvotno selitve nismo načrtovali na ta dan, je bil ta dan ravno 10. rojstni dan najine hčerke Ane. Istega dne pa sva z ženo tudi ugotovila, da pričakujeva še enega, petega otroka.
Prvi meseci nosečnosti so potekali brez zdravstvenih zapletov in precej mirno, kjub temu, da smo živeli dobesedno na gradbišču, saj smo hiteli z finalnimi deli v hiši.
Na prvem ulrazvočnem posnetku v dvanajstem tednu nosečnosti smo lahko že opazovali in se čudili sliki 3,52 cm velikega otroka.
V šestem mesecu nosečnosti je na rednem mesečnem pregledu ginekologinja postala bolj pozorna in zaskrbljena, saj so ultrazvočni izvidi kazali, da ima otrok precej krajše okončine. Predlagala je takojšnje nadaljnje specialistične preglede, saj je obstajal sum, da bo imel otrok motnje v razvoju.
Žena je bila prav v tistih dneh naročena tudi na preventivni kardiološki pregled otroka zaradi zgodnjega ugotavljanja srčne napake. Namreč, naša starejša hči Ana se je rodila z manjšo prirojeno srčno napako, katero so odkrili šele pri sistematskem pregledu v njenem četrtem letu starosti. Neodvisno od tega dogodka, je tudi drug specialist ginekolog in kardiolog pri ultrazvočni preiskavi ugotovil, da je z otrokom nekaj narobe, ne da bi vedel za ugotovitve ženine ginekologinje. Lahko si samo predstavljate ženino razpoloženje in psihično stanje, ko je tisti dan prišla s pregleda domov. Obema je bilo težko in ostala sva brez besed.
Predlagal sem, da gremo takoj, še isti dan vsi k sveti maši in da po maši prosimo duhovnika za bolniško maziljenje. In tako smo tudi naredili. Takrat smo bili še tesno povezani z župnijo Ljubljana-Dravlje in po maši sem prosil kaplana, da je ženi in otroku podelil bolniško maziljenje. Po na videz zelo kratkem rutinskem obredu, ko se navzven ni zgodilo nič, smo prvo spremembo opazili, ko smo zvečer prišli domov. Z ženo sva ugotovila, da je ves nemir in strah, ki sva ga nosila v sebi, izginil. Lahko sva mirno sprejela odločitev, da kljub prigovarjanju zdravnikov, ne sprejmeva nobenih nadaljnjih pregledov pri specialistih, saj so nama v primeru, da bi se sum zdravnikov pri nadaljnjih preiskavah potrdil, predlagali, da bi otroka splavila – in to pri šestih mesecih! Pri tej starosti prezgodaj rojeni otroci običajno preživijo! Po premisleku, sva ostala pri svoji odločitvi in v trdnem zaupanju v Božjo previdnost.
Po teh dramatičnih dogodkih je žena v sedmem mesecu nosečnosti ponovno odšla na naslednjo redno kontrolo k svoji ginekologinji. Tokrat jo je zdravnica še bolj natančno kot običajno pregledovala in merila otroka z ultrazvokom. Trikrat je pregledala vse zapiske v kartonu in rezultate meritev na aparatu, zbegano hodila med ultrazvočno aparaturo in svojo pisalno mizo ter na koncu rekla moji ženi: »Gospa, ali sem se jaz zadnjič zmotila?« Žena je trdila, da so bili izvidi zagotovo pravilni, saj jih je neodvisno od teh potrdil tudi ginekolog in kardiolog v porodnišnici. Nato je zdravnica odgovorila: »Ne vem kaj se je zgodilo, vendar je z otrokom vse v redu!«
Takoj po odhodu iz ordinacije me je žena poklicala in povedala kaj se je dogajalo pred nekaj minutami v ordinaciji. Jokala je od veselja. Zgodil se je čudež!
Tako smo z velikim zaupanjem in veseljem dočakali otrokovo rojstvo. V sredo, 11. julija, je bil v evangeliju tistega dne odlomek, v katerem Jezus pošlje dvanajst apostolov (Mt 10,1-7). Pri sebi sem se odločil, da bo otrok, če bo deček, dobil ime po enem od apostolov, ki so omenjeni v tem odlomku. Ko sem prišel tisti večer pozno domov, me je na vrhu stopnišča čakala žena in mi povedala, da se morava takoj odpraviti v porodnišnico. Naslednji dan zjutraj se je rodil zdrav deček – Tadej. Vsi pregledi v porodnišnici so potrdili, da je Tadej popolnoma zdrav.
V naslednjih tednih je otrok pridno rastel in se razvijal v dobrovoljnega in pridnega otroka. Tudi kasnejši sistematski pregledi so potrdili, da je Tadej zdrav in normalno razvit otrok.
Lahko bi rekli: človek obrača, Bog pa obrne, saj pri Njem ni prav nič nemogoče!
Janez Cerkovnik
Thanks, great article.