Pogovor s Simono in Simonom Špital o izkušnji posvojitve

Simona in Simon Špital sta zakonski par iz Velenja. Kmalu po poroki sta se srečala z neplodnostjo, zato sta se življenju odprla na drugačen način. V njuni sredi je svoj dom s posvojitvijo našla Lucija, ki zdaj že veselo odrašča. O njunem srečanju z neplodnostjo, izkušnji posvojitve in o vzgoji Lucije sta bila pripravljena spregovoriti z nami.

 

Simona in Simon, bi se nam za začetek nekoliko predstavila? Kdo sta, od kod prihajata?

Simona: Sem Simona, po poklicu sem zdravnica. Prihajam iz klasične slovenske družine z dvema otrokoma. Oče, mama, brat in jaz. Živeli smo v Velenju. Hodili smo k maši, razen očeta, ki zaradi učiteljske in vojaške službe do osamosvojitve ni upal hoditi. V mladosti se  je v meni oblikovala želja, da se bom poročila in imela veliko otrok.

Simon: Jaz sem po poklicu konservator-restavrator (popravljam starine). Prihajam iz Velenja iz tradicionalno verne družine. Pri nas je bilo pet otrok in tudi sam sem si vedno predstavljal, da bi si z ženo ustvarila malo večjo družino.

Poročena sta že 20 let. Kakšni pa so začetki vajine skupne poti?

Simona: Spoznala sva se, ko sva oba hodila k mladinski skupini in na pevske vaje v župnijo svetega Martina. V času mojega študija sva začela hoditi. Zanimivo je bilo, da smo iz naše mladinske skupine naredili kar predzakonsko skupino, saj smo večinoma vsi postali pari. Ko smo se poročili, pa smo skupino preoblikovali v zakonsko skupino, ki jo še danes obiskujeva.

Simon: Jaz se sicer spominjam še enega dogodka od prej, ko se še nisva poznala: sprehajal sem se po vasi Šalek v bližini blokov, kjer je Simona živela. Pri sprehodu sem na mostu čez reko Pako zagledal eno „luštno“ punco in pri sebi rekel: „Tale bo pa moja žena!“ Kasneje sva se res spoznala in danes je moja žena.

Kmalu po poroki sta se srečala s preizkušnjo neplodnosti. Kako sta jo vidva doživljala, sprejemala, kaj je pomenila za vajin odnos?

Simona: Po približno enem letu sva ugotovila, da verjetno ne bova mogla imeti otrok. Šla sva na nekaj preiskav. Kmalu so nama ponudili možnost umetne oploditve, a sva jo zavrnila, saj se ne sklada z najinimi načeli. Neplodnosti sprva ni bilo lahko sprejeti. Večkrat sva se tudi zjokala. Težko je tudi zato, ker ljudje ves čas gledajo in sprašujejo. Skušala sva se predvsem zavedati, da imava drug drugega in je to največ vredno. Da v tem iščeva srečo in smisel. Da se ne ukvarjava samo s tem, zakaj ni otrok, ampak izkoristiva skupni čas in počneva različne stvari, ki naju veselijo. Najin odnos je preizkušnja kvečjemu bolj povezala. Nikoli nisva drug drugega krivila za to. Skupaj sva bila v tem.

Simon: V dobrem in slabem. Nimaš kaj. Mene recimo je zelo težilo, ker imam tri brate in sestro, ki imajo tudi veliko otrok. Sam sem se počutil kot edini odpadnik. Po tej strani me je malo jezilo in sem bil nesrečen. Kot je že Simona omenila, je pritisk tudi zaradi tega, ker vsi takoj pričakujejo, da boš avtomatsko imel otroke. Včasih celo sprašujejo: „Vidva pa še kar nimata? Kaj pa delata? Dajta malo na tem delat.“ To je bila v življenju še ena preizkušnja. A ko se sam pri sebi nekako sprijazniš, potem lažje tudi okolici predstaviš. Koristilo nama je tudi, ker sva se že v predzakonski skupini in na duhovnih vajah pogovarjala o tem, kaj narediti v primeru, če ne bi mogla imeti otrok.

Tako je pri vama začela zoreti odločitev za posvojitev. Kako je potekala pot od odločitve do uresničitve in prihoda Lucije v vajin dom?

Simona: O tej možnosti sva se pogovarjala že pred poroko, ko smo se v predzakonski skupini pogovarjali o različnih temah, tudi o tej. Obema se je zdelo prav, da če ne bova imela otrok, bova pa posvojila. Ni pa to nekaj, kar bi lahko rešilo tvoj zakon. Da bo zdaj vse lepo, če prej ni bilo. Te stvari morajo biti urejene v osnovi, ne da otrok to rešuje. To pa tudi sicer velja. Nama se je ta odločitev zdela čisto logična, normalna, zato sva kar kmalu dala na Center za socialno delo vlogo za posvojitev. Vedela sva, da je zelo malo verjetno, da dobiš otroka. Da je zelo veliko želja za posvojitev, v resnici pa zelo malo otrok. Na Centru za socialno delo potem preverijo tvojo vlogo in življenjepis. Malo preverijo, kaj si sploh želiš, imaš tudi razgovor s psihologinjo. Potem se pa nekaj časa ne dogaja nič.

Simon: Kot zanimivost lahko še to povem, da je bilo v Sloveniji takrat, leta 2004, ko sva midva Lucijo dobila, tako, da je bilo zakonskih parov,  ki so dali vlogo za posvojitev, približno 280 do 300. Samih otrok pa se je posvojilo okoli 30 na leto. Midva sva že v treh letih dobila poziv na prvi sestanek. Zelo hitro je šlo. Morda je na to, da sva bila midva izbrana, vplivalo tudi to, da sva bila pripravljena sprejeti v svojo sredo otroka, tudi če ta ni čisto zdrav. Lucija je imela namreč takrat, ko se je mama odločila za posvojitev, težave z epileptičnimi napadi.

Simona: Spomnim se, da sva midva takrat rekla, da sva pripravljena sprejeti otroka, kakršen je. Tudi če ga rodiš, si ne moreš zbirati, ali bo zdrav ali ne. Lahko se mu tudi kasneje kaj zgodi. Povedala sem tudi, da sem po poklicu zdravnica. Iskali so tudi nekoga, ki se malo spozna na bolezen. Socialna delavka je takrat povedala, da ne ve, kako bo razvoj otroka potekal.

Tako se je postopek začel kmalu uresničevati?

Simona: Potem, ko je enkrat steklo, je šlo zelo na hitro.  Socialna delavka iz Velenja je poklicala in povedala, da obstaja ena možnost. Da imajo sicer več kandidatov, da naj greva na razgovor in se bo videlo. Nekaj dni kasneje sva šla na razgovor k socialni delavki v kraju, od koder je Lucija.  Predstavila nama je zgodbo Lucije, ki je bila takrat stara pet mesecev. Vprašali so, če sva pripravljena in sva rekla, da sva. Potem so nama rekli, da če se bodo odločili za naju, naju bodo obvestili. Čez dva ali tri dni so nama na najino veliko veselje povedali, da sva izbrana. Čez nekaj dni sva prvič videla Lucijo v bolnišnici in tri dni kasneje sva jo že odpeljala domov. Vse je bilo tako zelo hitro. K sreči imava veliko sorodnikov, da sva lahko voziček in vse druge potrebne stvari za dojenčka hitro zbrala skupaj.

Kje pa je bila Lucija pred prihodom k vama?

Simona: Do takrat je za Lucijo po rojstvu skrbela njena babica, ki pa je kmalu videla, da ne bo zmogla. Nekaj časa je bila v Kliničnem Centru, potem pa je živela v domu oz. bolnišnici za otroke s posebnimi potrebami v Stari Gori. Tam je bila edini dojenček in so sestre zanjo zelo lepo skrbele. Kot za posebno ljubljenko. K nama je prišla v starosti petih mesecev.

Tako je v vajino življenje prišla Lucija. Kaj je prinesla v vašo družino?

Simona: Bila sva je res zelo vesela. To se nama je zdel pravi čudež, odgovor Boga na najine molitve.  Njen prihod pa je pomenil veliko spremembo. Kar naenkrat imaš otroka. Ni prej devet mesecev, ko se na to pripravljaš. Veliko se je dogajalo. Ves čas so sorodniki veliko hodili na obiske, babice in dedki so bili zelo srečni. Na začetku je Simon ostal za nekaj mesecev z njo na dopustu za nego otroka. Jaz sem bila takrat ravno sredi specializacije in nisem mogla takoj prekiniti. Ko sem končala, sem bila še jaz doma. Oba sva zelo uživala v tem, ko sva bila doma z njo, da sva se že skoraj tepla, kdo bo na »porodniški.«

Simon: Spomnim se, da sem bil tudi prvi primer v naši službi, ki sem šel na dopust za nego otroka oziroma na porodniško. Drugim se je to zdelo nenavadno. Oral sem ledino. Kot je že Simona omenila, sva se prav borila, kdo bo lahko več časa z njo. Zame je bila to zelo pozitivna izkušnja. To so bili najlepši trenutki. Priporočam moškim. Je pa Lucijo tudi okolica zelo pozitivno sprejela. Veliko nama je pomenilo, da so prišli sorodniki in rekli: „Ona je sedaj del naše družine.“

Kako sta vidva doživljala Lucijo?

Simona: Meni se je zelo kmalu po tem, ko sva Lucijo dobila, začelo zdeti to nekaj običajnega. Nikoli potem nisem več razmišljala, da je pa to nekaj posebnega, da sva posvojila, ampak se mi je zdelo čisto tako, kot da bi jaz rodila. Najino življenje je naprej teklo v skrbi za otroka.

Kako se srečujete z vprašanji, ki si jih postavlja Lucija o svoji izvorni družini?

Simon: Midva sva se že od začetka odločila, da ji bova povedala, da je posvojena. O tem sva ji govorila, odkar se je začela zavedati. Lucija to ve in ji ni težko o tem govoriti.

Simona: Ko Lucijine biološke mame še nisva poznala, sva ji težko odgovarjala na vprašanja. Marsičesa o njej namreč nisva vedela. Skušala pa sva ji na pozitiven način razložiti, zakaj se je mama odločila za posvojitev. V smislu, da ni mogla skrbeti za njo, ker je bila še zelo mlada. Lucija je imela svoje obdobje, ko jo je kar naprej zanimalo: Kdo je moja biološka mama? In kdo je ata? Povsod je imela napisano: „Jaz hočem spoznati pravo družino.“ Zanimalo jo je, kako izgleda njena mama, zakaj jo je oddala? Čez nekaj časa sva prepoznala, da je že čas, da ji to lahko omogočiva. Sedaj je glede tega veliko bolj pomirjena.

Simon: Nama se je zdelo nekaj čisto naravnega, da mora imeti Lucija vez s svojo biološko mamo. Vsak stremi k temu, da ve, kje so njegove korenine.

Se pravi, ste se srečali z Lucijino biološko mamo? Kakšno je bilo srečanje? Kaj je pomenilo za vse vas?

Simon: To smo naredili ravno pred kratkim. Lucija je že dolgo koprnela po tem, da bi spoznala svojo biološko mamo. Očeta ne pozna, ker se tudi ne ve, kdo je. Lani smo z njo navezali stike preko Centra za socialno delo. Decembra smo imeli prvo srečanje z mamo, ravno pred kratkim pa še drugo. Prvi njen stik je bil bolj čustven. Veliko sta se objemali in bolj malo govorili. Pred drugim srečanjem pa sva Luciji  svetovala, naj si napiše vprašanja, ki jo zanimajo in na katera midva ne moreva odgovoriti. Na srečanju dava Luciji popolnoma proste roke. Lahko se sama odloči, ali bo z mamo sama ali pa bova prisotna.

Simona: Obakrat se je odločila, da bi bila na srečanju sama z mamo in socialno delavko, ki je malo usmerjala in spodbujala pogovor. Zanimivo je bilo, ko je socialna delavka mamo spodbudila, če ima kakšno vprašanje za Lucijo. Vprašala je jo, če je jezna na njo, da jo je dala v posvojitev, pa ji je Lucija rekla, da ni in čisto razume, da je tako. Lucija se je tudi pogosto spraševala, zakaj nima kakšnega bratca ali sestrice. Na srečanju je izvedela, da ima še polbratca in polsestrico. Tega je bila zelo vesela! Nama se je zdelo zelo prav, da pride do teh odgovorov. Tudi biološka mama je bila zelo vesela, da sva Luciji omogočila srečanje. To je bila zanjo neka potrditev, da sva res v redu starša. Ko se je sama odločila, da bo dala Lucijo v posvojitev, si je želela le to, da bi prišla v dobre roke.

Kaj posebno zaznamuje vajino vzgojo?

Simona: Že ves čas se mi zdi, kot da ni nobene razlike pri vzgoji, če otroka posvojiš  ali rodiš. Menim, da v odnosu do Lucije doživljam podobno kot vsaka mama do svoje hčerke.  Vseeno sva se pa zavedala, že ko sva Lucijo posvojila kot dojenčico, da bo v puberteti gotovo  zanimivo. Že tako ali tako so takrat otrokom starši najslabši na svetu, posvojeni pa imajo še en zasilni izhod in rečejo: “Saj ti nisi moj pravi starš.” Zavedati se moraš, da je včasih malo bolj pestro glede tega.

Simon: Včasih je potrebno biti pripravljen na kakšne nizke udarce. Glede vrednot, ki jih želiva posredovati Luciji, pa mi najprej prideta na misel vera in spoštovanje. Tudi midva svoj zakon gradiva na veri.

Simona: To ja. In  tudi, da spoštujemo drug drugega, ne glede na to, kaj kdo misli, tudi če drugače, kot ti. Pomembni sta nama tudi resnicoljubnost in prijaznost. Lucija ima v šoli nekaj težav z uspehom. Želiva ji dopovedati, da ni tako pomembno, kakšne ocene ima, ampak bolj, koliko se za njih potrudi in kakšen odnos ima do drugih ljudi. Želiva, da razume, da je ona v redu in dobra ne glede na to ali ima petke ali enice. Prednost, da vzgajava posvojenega otroka se mi zdi pa to, da se bolj zavedaš, da otrok ni kopija staršev. Zato od Lucije na primer nisva pričakovala, da jo bodo zanimale enake stvari kot naju, ampak sva bolj odkrivala, kaj so njeni talenti. Lucija ima na primer zelo rada ples, za kar ni nadarjen nobeden od naju. A ona zelo uživa v tem.

Kaj bi na podlagi vajinih izkušenj sporočila ljudem, ki s posvojitvijo niso dobro seznanjeni?

Simona: Zdelo bi se mi dobro, če bi ljudje razumeli, da posvojitev ni tako preprosta. Nekaj je že, da se sprijazniš, da ne boš mogel imeti svojih otrok in se potem odločiš za posvojitev. Tudi, ko se odločiš, ni zelo verjetno, da dobiš otroka v Sloveniji. Zdi pa se mi dobra stvar, če imaš možnost, da posvojiš. In če posvojiš, je dobro, da se obnašaš in pogovarjaš o tem čim bolj naravno, da otroka s tem že takoj soočiš. Zelo dobro bi se mi zdelo tudi, da bi se več mamic, ki ne morejo obdržati otroka, odločile, da bi oddale otroka v posvojitev. Tako bi marsikateri otrok živel in imel možnost za dobro življenje.

Simon: Jaz bi povedal še to, da je mogoče v današnjem času v medijih preveč tega, kako slavne osebe posvajajo otroke. Potem izgleda kot da je to neka trgovina, kot bi šel po otroka v veleblagovnico. V resnici pa je zelo težko sploh dobiti otroka v posvojitev. Meni se zdi, da če se nekdo za to odloči, mora biti to srčna odločitev. Za to se moraš res zavestno odločiti in tudi delati na tem. Ker ni lahka stvar, da otroka res sprejmeš in vzgajaš. Je pa po drugi strani najlepša stvar, ki se ti lahko zgodi v življenju.

 

Pogovarjala se je Tina Čerin.

Večji del pogovora je bil prvotno objavljen na iskreni.net.

Fotografije so iz družinskega arhiva družine Špital.