Pred dvema letoma sem naredila splav. Večkrat se spomnim dogodka. Potrebovala bi pomoč, a dobivam različne informacije in ne vem, kaj mi bo bolj pomagalo: spoved ali psihološko svetovanje, terapija? Če bom šla k spovedi – bo to dovolj?
Vaše vprašanje me spominja na dogodek v evangeliju, ko se Jezusove obleke dotakne žena, ki je 12 let krvavela (prim. Mr 5,25-34). Čeprav je porabila že vse svoje imetje za ljudi, ki so se ponujali kot zdravniki, ji nič ni pomagalo, ampak je bilo z njo še slabše.
Verjela pa je, da če se dotakne zgolj Jezusove obleke, bo rešena. In takoj, ko je to storila, je začutila, da se ji je ustavila kri in je bila ozdravljena. On ji pravi: »Tvoja vera te je rešila.«
Odtekanje krvi predstavlja odtekanje življenja. Tudi sami žalujete za življenjem, ki ste ga nosili, hkrati pa je s tem začelo »odtekati« tudi Vaše življenje, ki ni bilo več polno veselja.
V zakramentu spovedi in v zakramentu evharistije se zgodi mnogo več kot dotik Jezusove obleke. Se zgodi odpuščanje grehov, srečanje z usmiljenim Bogom, ki daje moč za nov začetek. Bog nam izkazuje tako veliko dobroto, da se nam daje v hrano.
Krivdo in greh lahko odpusti le Bog. Zato nam je po službi Cerkve zagotovil zakrament svete spovedi. Fizično lahko Boga srečamo le v Cerkvi v zakramentu svete evharistije.
Hkrati pa Jezusovo telo na skrivnosten način predstavlja tudi Cerkev sama. Mnogokrat tudi po spovedi čutimo, da se naše telo in naša čustva ne pomirijo po zakramentu svete spovedi, čeprav v veri vemo za odpuščanje grehov. Ali pa zgolj tisti dan po spovedi čutimo olajšanje, potem se pa spet zapletemo v nove grehe, ki jih često ponavljamo.
Zato Gospod želi, da si kot občestvo pomagamo prav v naših vsakdanjih odnosih, da bi se ta duh povezanosti z Njim čutil na vseh področjih našega življenja, ne zgolj v racionalni veri. Tako je na podoben način, kot je v svojo posebno službo poklical duhovnike, ki v Njegovem imenu oznanjajo odpuščanje grehov, poklical tudi zdravnike, socialne delavce, duhovne voditelje in končno tudi terapevte, ki skrbijo še za druga področja človekovega delovanja.
Tako bi človek, ki bi čutil, da na čustvenem področju potrebuje resne spremembe, pa bi zavračal terapevte ter podobne strokovnjake, in si mislil, da bo molil k Bogu, ki ga bo ozdravil vsega; bil podoben človeku, ki bi si zlomil nogo, pa bi si mislil, da ne bo obiskal zdravnika, pač pa bo molil k Bogu, ki more pozdraviti njegovo poškodbo. Jezus bi rekel: »To bi bilo potrebno storiti in onega ne opustiti.« (Lk 11,42)
Bog seveda zmore vse in mnoge čudeže imamo milost opazovati. Je pa zaradi svoje dobrote dal dostojanstvo človeku, da lahko Njegov sodelavec , udeležen pri Njegovem odrešenjskem načrtu. To, da zmoremo sami zdraviti določene bolezni, sami narediti nekaj na področju naših medsebojnih odnosov, je Božja milost, ki nam želi dati dostojanstvo dela. Tudi dela na sebi.
Terapija je prostor; kjer lahko izgovorimo in izjokamo vsa svoja čustva; kjer s pomočjo terapevta osvetlimo nek boleč dogodek, ki nam ne da miru; kjer skušamo očistiti rane naših odnosov in umiti – ne izbrisati – boleče spomine; in kjer iščemo tisto področje v naši duši, kjer imamo moč narediti nekaj drugače. Tako na področju splava starši v terapevtskem procesu lažje vidijo, kaj jih je pripeljalo do takšne odločitve in kaj lahko v prihodnosti naredijo, da bodo znali bolj spoštovati svoje telo, da bodo bolj v stiku s sabo, kar vedno pomeni tudi do boljši odnos z Bogom in bližnjimi.
Zato je spoved gotovo temeljna za odpuščanje grehov, za srečanje z Vstalim in za nov začetek. Terapija pa je proces, kjer naše telo in čustva sprejmejo to Božjo resnico ljubljenosti in sprejetosti.
Jani Jeriček, teolog in terapevt v Zavodu ŽIV!M
Članek je bil prvotno objavljen v Družini, nov. 2015