Noseča sem 20 tednov. Ultrazvočne in še nekatere druge preiskave so potrdile, da ima moj otrok hudo gensko okvaro. Zdravniki predvidevajo, da bo umrl nekaj ur ali dni po rojstvu. Kljub raznoraznim pritiskom se nisem odločila za umetno prekinitev nosečnosti. Ne vem točno zakaj, a čutim, da je prav, da ne odločam o življenju svojega otroka. Nekateri bližnji in medicinsko osebje ne spoštujejo moje odločitve. Kako naj kljub pritiskom čim bolj mirno živm s svojo odločitvijo?
Postavljeni ste bili pred zares težko odločitev. Kljub pritiskom ste zbrali pogum in se odločili tako, kot čutite, da je prav, čeprav ne veste točno, kako bi ubesedili razloge za svojo odočitev. Otroku dajete možnost, da bo živel tako dolgo, da bo lahko izpolnil svoje poslanstvo. Včasih si v takšni situaciji kdo celo dovoli reči, da s čakanjem izgubljate čas in da bi bilo bolje to čim prej dati skozi in znova zaživeti. Vi pa se s tem pogledom ne strinjate, saj se zavedate, da ima vaš otrok človeško dostojanstvo, ki ga želite potrditi s tem, da ne želite umetno prekiniti nosečnosti. Predvidevam, da ste hvaležni za vsak dan, ki vam je podarjen, da ga lahko sedaj v nosečnosti preživite skupaj s svojim otrokom. Čeprav bo to verjetno zelo težko, se skušajte, če bo mogoče, veseliti tudi vsake ure, celo vsake minute po rojstvu, ko boste lahko skupaj z otrokom. Z možem se lahko pogovorita o tem, kako želita, da bi preživeli čas po rojstvu. Izkušnje staršev, ki so imeli priložnost z otrokom preživeti le kratek čas po rojstvu, kažejo, da je ta čas lahko izjemno dragocen.
Vaši odgovori na vprašanja tistih, ki ne razumejo vaše odločitve, so lahko zelo preprosti. Rečete lahko, da ste se tako odločili, ker imate otroka radi, čeprav ima gensko okvaro. Svoje ljubezni do otroka ne pogojujete s popolnostjo, ampak ga imate radi že zato, ker je. Z umetno prekinitvijo nosečnosti bi v že tako težko situacijo prinesli še več bolečine. Jasno lahko poveste, da je vaša odločitev dokončna in je vsakršno prepričevanje nesmiselno. Povejte jim, da vam z nenehnimi pomisleki o (ne)smiselnosti vaše odločitve, prav nič ne pomajo. Morda lahko rečete tudi, da vam je zares težko, ker ne morete vplivati na to, kako dolgo bo vaš otrok živel. Ker ni v vaši moči, da bi njegovemu življenju dodali ure ali dneve, se trudite, da bi ga imeli čim bolj radi v času, ki vam je oziroma vam bo na voljo.
V situaciji, v kateri ste, ni vaša (temeljna) naloga, da pojasnjujete svojo odločitev in si prizadevate za to, da bi se vsi strinjali z vami. Seveda bi si želeli, da vas drugi razumejo, podpirajo in spoštujejo vašo odločitev. A če je mogoče čim manj energije zgubljajte za (besedne) »boje« drugimi. S svojo odločitvijo skušajte živeti čim bolj mirno, obkroženi s tistimi, ki vas zares spoštujejo. Govorite o svoji strahovih in željah, ki so povezane s situacijo, v kateri ste. Če vam ni do pogovora o vaši situaciji to sogovorniku jasno povejte.
Če je mogoče skušajte ustvariti vsaj kakšen spomin na čas nosečnosti. Morda vam bo čez nekaj let nosečniška fotografija dragocen spomin na ta čas. Sedaj pa je bistveno, da poskrbite zase in za otroka.
Avtorica: Ančka Čeligoj, specialna pedagoginja