Pred kratkim se mi je izpolnila dolgoletna želja, da bi se lahko odpovedala mestu direktorice Zavoda ŽIV!M in bi se lahko v celoti posvetila mojemu prvotnemu poslanstvu – pomoči osebam, ki imajo izkušnjo splava in zaradi te odločitve trpijo.
Vedela sem, da Zavod ŽIV!M potrebuje nekoga, ki bo sposoben, topel in bo imel srce na pravem mestu, kar pomeni, da bo močno verjel v naše poslanstvo. Želja je bila uslišana v Darji Pečnik, ki se je že pred mnogimi leti priključila Zavodu ŽIV!M. Sčasoma je prevzemala vedno večjo odgovornost in naloge, pa tudi rastla v pro-life znanju in načinu dela.
Ob uradni zamenjavi direktorskih naslovov sem jo želela predstaviti vsem bralcem naše strani in ji zato postavila nekaj precej osebnih vprašanj. 🙂
- Kakšni občutki so bili, ko si dobila ponudbo, da me zamenjaš na mestu direktorice?
Klic, da postanem direktorica Zavoda ŽIV!M, sem začutila že pred dejansko ponudbo. Zdelo se mi je neverjetno, zato sem malček pobegnila pred njim. Toda Bog me je jasno in glasno še enkrat poklical nedolgo za tem.
V tistem trenutku se je čas zame ustavil, v delčku sekunde so se vse moje dotedanje življenje, izkušnje, preizkušnje … združile v eno točko. Fizično sem videla in občutila, kako se je osmislilo mojih 42 let. Moj odgovor na vprašanje pa je bil: »Moram premisliti.« Preplavili so me namreč občutki popolne nesposobnosti. Toda saj vemo, da Bog kliče nesposobne in majhne, zraven pa obljublja obilje blagoslova, pomoči in milosti ter obljublja stalno prisotnost. Vedela sem, da Božjemu klicu sicer lahko ubežim, toda v meni ne bo nikoli utihnil, le moje življenje bo osiromašeno. In sem izrekla svoj DA.
- Kako se kot direktorica počutiš zdaj?
Od septembra naprej je to moja edina služba. Čudovito je spoznanje, da je lahko služba tudi poslanstvo. Počutim se uresničeno. Hodim iz dneva v dan, pravzaprav iz trenutka v trenutek in verujem oz. prosim za vero in pogum v hoji za Njim. Bog dela velike reči, jaz sem samo orodje v Njegovih rokah.
- Kaj ti predstavlja največji izziv?
Jaz nisem nič in Bog je vse. Ohranjati to spoznanje in zavedanje vsak trenutek dneva.
- Kje črpaš moč za vsakdanje naloge?
V sveti spovedi, v sveti evharistiji, v vsakdanji molitvi, v intimnem odnosu z Bogom. Sem pa samo človek, grešen, krhek, omahujoč … Skušnjav in preizkušenj ne zmanjka. A se trudim.
- Česa se najbolj veseliš in kakšna je tvoja vizija za zavod?
V Zavodu ŽIV!M sem prvič začutila, kaj pomeni biti »bratje in sestre v Kristusu«. Delati za isti cilj, za Božji cilj, za ohranjanje življenja najmanjših, najbolj nežnih in ranljivih, t. j. za življenja nerojenih otrok, slediti našemu poslanstvu kljub razlikam … To me razveseljuje in tega se veselim! Povezani smo znotraj poslanstva.
Sem pa na začetku uradnega nastopa mesta direktorice začutila, da moramo še več delati na prostovoljcih, na sodelavcih, da moramo naše vsebine in naše delo še bolj širiti po Sloveniji in izven naših meja. Kadrovsko podhranjeni ne moremo rasti, težko je izvajati dodatne vsebine, če smo tisti, ki smo že aktivni, z dosedanjimi nalogami polno zasedeni. Prav tako moramo poskrbeti za dodatne vire financiranja. Tudi program PreŽIV!M potrebuje svež veter.
- Kako so to novico sprejeli domači (mož, otroci, sorodniki, prijatelji)?
Mož je bil zame izjemno vesel. Vedel je, kako naporna je bila zame po vsakem naslednjem otroku dosedanja služba, kako sem hrepenela po nečem drugem, po nečem večjem, če lahko temu tako rečem. Tudi otroci so me v tem 100% podprli, saj so videli in čutili (tudi sami so že spoznali zavod in imeli izkušnje z njim), kako me to osrečuje in izpolnjuje. Malo nenavadno jim je sicer bilo, da me ne bodo več videvali na šolskih hodnikih, ampak res samo malo.
Prijatelji so se veselili z mano mojega poguma, moje volje slediti srcu, moje vere v dobro. Kolegi so me gledali s skepticizmom in z začudenjem, saj sem se odločila pustiti najbolj gotovo službo (javni sektor), ki je bila za nedoločen čas.
Podporo sem prav tako dobila od brata in sestre ter njunih družin, mama pa … Prihaja iz časov, ko si prvo službo opravljal do smrti. Dobil si kredit, zgradil hišo, skratka, živel si v coni udobja. Mojega koraka, kot tudi dela zavoda, še ne razume povsem, potrebuje čas. Mnenje ostalih sorodnikov je podobno, nenavadno jim je, da sem ob tako veliki družini (5 otrok) upala narediti tak korak.
Kaj me pravzaprav ob vseh odzivih najbolj nagovarja? Na eni strani občudovanje ter zaupne zgodbe znancev o hrepenenju po spremembi, po drugi strani pa strah, ki jih preveč hromi.
- Čemu si se zaradi nove službe odrekla in kaj si s tem pridobila?
Odrekla sem se gotovosti, »ziheraštvu«, coni udobja. Moja služba za nedoločen čas v javnem sektorju je bila edini zagotovljen finančni prihodek v družini. Tudi moj mož je namreč svobodnjak, kot on rad pravi. V zavodu vodi program PreŽIV!M.
Odplula sem na odprto, sežgala vse ladje v pristanišču v veri in zaupanju, da bo vse dobro. Od nekdaj sem hrepenela, in tudi molila za to, da bi šla korenito za Njim. No, zdaj pa imam. 🙂 In kaj sem pridobila? Notranjo izpolnitev, svobodo, doživljajski svet se je močno razširil. Kar naenkrat vidim veliko več in veliko dlje. Pridobila sem spoznanje, kako zelo smo ujeti v sisteme, v kolektivno razmišljanje, smo kot konji s plašnicami na očeh. V resnici pa ljudje nosimo v sebi neskončno moč, skupaj z Bogom smo nepremagljivi. On je šef, ki te nikoli ne odpusti.
Hvala, Darja, za tvojo iskrenost, za pripravljenost prevzeti to veliko »ladjo« in jo po mirnih ali viharnih morjih skupaj z Bogom peljati naprej. Naj te Bog blagoslavlja in ti vedno naklanja Svetega Duha, da boš to nalogo opravljala z modrostjo, mirom, veseljem in ljubeznijo.
Katarina Nzobandora