Nedotakljivost človeškega življenja

Siljenje v odločanje med nosečnostjo in zaposlitvijo je zavržno dejanje.

Nedavno je svetovno javnost pretresel primer dečka, ki je trpel za redko in neozdravljivo degenerativno nevrološko motnjo in je po nalogu sodišča, ki je odredilo prekinitev osnovnih vitalnih funkcij, umrl. Pozorno sem spremljala borbo njegovih staršev, ki sta se vse do zadnjega trenutka na sodiščih neuspešno borila za pravico do njegovega življenja.

Ob vsem tem sem se zamislila, kolikokrat sem v svojem poklicnem življenju tudi sama priča podobnim okoliščinam. Velikokrat se namreč srečujem z ženskami, ki jih novica o pozitivnem testu nosečnosti prijetno preseneti in razveseli, hkrati pa spravi v stisko in negotovost.

Skoraj vsak dan slišim ljudi, ki nosečnice obravnavajo kot srečne, brezskrbne in optimistične osebe. Pa je res vedno tako? Žal ni vedno tako, kajti pogosto se zgodi, da je bodoča mama ob novici, da pričakuje naraščaj, postavljena pred izbiro, da se mora odločiti med otrokom ali službo. Morda se vse to sliši absurdno, saj nas mediji zadnje mesece »bombardirajo« z novicami, da je gospodarske krize vendarle konec, vendar je realnost žal pogosto povsem drugačna.

Nosečnost ovira za službo

Pred nekaj dnevi dem se pogovarjala z nosečnico, ki si je po končanem študiju našla zaposlitev. Ob podpisu pogodbe ni vedela, da je noseča. Le nekaj dni kasneje so jo poslali na preventivni zdravstveni pregled, kjer so poleg vseh ostalih stvari povsem nezakonito opravili tudi test nosečnosti ter z rezultatom soočili njenega delodajalca, ki jo je prisilil v podpis sporazumne prekinitve delovnega razmerja.

Kako boleč udarec za mlado žensko, ki se je novice o nosečnosti sicer razveselila, a je bila hkrati soočena z izgubo službe in s tem z gmotno negotovostjo. Kljub težki preizkušnji se je odločila za življenje. Njena borbenost se je močno dotaknila mojega srca. Ob vsem tem sem se začela spraševati, koliko podobnih zgodb se vsak dan zgodi pri nas? Koliko mladih žensk, ki opravljajo prekarno delo in ne morejo vzeti bolniškega staleža takrat, ko ga resnično potrebujejo, ali pa imajo sklenjeno zaposlitev zgolj za določen čas? Kako okrepiti vlogo državnih ustanov, ki bi skrbele za to, da bi se ženske laže in prej odločale za rojstvo otrok. Sistemska ureditev tega področja bi med drugim omogočila zmanjšanje zdravstvenih zapletov, ki s starostjo nosečnice strmo naraščajo.

Najhitrejša pomoč nevladnih ustanov

Čeprav živimo v državi, ki naj bi zagotovila dostojno življenje vsakemu posamezniku, se pogosto izkaže, da se v najtežjih okoliščinah najbolje in najhitreje odzovejo zgolj nevladne organizacije in zavodi, ki razumejo stiske ljudi in svoje poslanstvo opravljajo popolnoma prostovoljno.

Eden izmed takšnih, ki se posveča ženskam in njihovim družinam v najtežjih življenjskih odločitvah, je Zavod ŽIV!M. Ta materam ne ponuja zgolj psihične podpore, temveč tudi finančno. V zavodu se trudijo za žensko in njeno družino poskrbeti celostno, tudi tako, da ji pomagajo pri iskanju zaposlitve, stanovanja oziroma tistega, kar v danem trenutku najbolj potrebujejo. Zgolj in samo besede v takšnih okoliščinah niso dovolj, potrebna so konkretna dejanja in pomoč. In tu ne gre zgolj za zagotovitev kakovostne zdravstvene oskrbe, temveč tudi za pogoje in okolje, kjer se bo mama med nosečnostjo in po porodu počutila varno, sprejeto in izpopolnjeno.

Zato bi rada zaključila z besedami papeža Frančiška, ki je dejal: »Naša dolžnost je, da zavarujemo življenje vse od spočetja do naravne smrti.«

Marija Mezeg

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Naša družina, 6/2018.