Družini Darje in Francija iz okolice Šoštanja se je pred kratkim pridružil mali Matej. Čeprav je umrl še pred rojstvom, je v svojem kratkem življenju pustil poseben pečat njima, njuni družini ter tudi širši okolici.
Življenje pred Matejem
Darja in Franci sta se spoznala na solo petju, ki ga je Franci vpisal, da bi zapolnil leto v času študijskega pavziranja. Po dobrem letu skupne hoje sta začutila, da je prav, da njun odnos blagoslovita z zakramentom zakona. Uredila sta si skromen dom in kmalu so se jima pridružili otroci.
Izguba otroka pred rojstvom je v naši družbi pogosto zamolčana tema in jo mnogi skušajo potisniti na stran.
Devet mesecev po poroki se je rodila Rebeka, za njo Izak, nato Ruben in Klara Lucija. Otroci so bili zelo zaželeni, večinoma načrtovani in nosečnosti ter porodi so potekali zelo lepo, povsem brez neprijetnosti in težav.
Darja to opiše z besedami: “Dejansko je bilo tako: ko sva rekla, da bi otročka, je bil spočet.”
Spočetje
Po četrtem otroku sta bila nekoliko negotova v odločitvi za petega otroka, saj je Franci ravno izgubil službo. Toda Bog ju je nekoliko presenetil in Darja je Mateja spočela v času, ko naj glede na ženski ciklus ne bi bilo možnosti za to.
“Gospod je že vedel, zakaj. Jaz sem se takrat začutila tako malo odlepljeno od tal, ker sem res doživljala to, kako je Bog posegel v najino življenje. Tako konkretno. Mimo najinih strahov zaradi tega, ker je On vedel, da se Matej mora zgoditi.”
Žal pa so se v tej nosečnosti začele težave.
Težave v nosečnosti
Darja je Mateja spočela v času, ko naj glede na ženski ciklus ne bi bilo možnosti za to.
Darja je pričela malce krvaveti, kar jo je prestrašilo. A zdravniki so jo mirili, da je otrok čisto zdrav in da je z njim vse v redu. V 14. tednu nosečnosti sta imela tako Darja kot tudi Franci priložnost videti Mateja na ultrazvočnem posnetku pri ginekologinji. Toda Darja vseeno ni bila mirna: “Zaradi vseh teh krvavitev me je prevzela ena taka slutnja. Pa ne bom rekla slutnja smrti. Ampak da se zna nekaj zgoditi.”
V tistem času sta se seznanila tudi z zgodbo družine Kerže, ki ji je v 16. tednu nosečnosti umrla Elizabeta in je morala vložiti veliko truda, da jo je lahko pokopala. Darja je njihovo zgodbo doživljala precej globoko: “Ko imaš otroke, si bolj občutljiv za te zgodbe in jaz sem takrat njeno zgodbo brala. Grozni strah, res. Tak strah, ki ga ne znaš opisat. Da bi se kdaj meni to zgodilo.”
Matejeva smrt
V 16. tednu nosečnosti je Darja pričela z bolniško. Vanjo pa se je naselil grozen nemir: “Še zdaj lahko rečem, da sem kot ranjena žival begala sem in tja. Nisem mogla v šoli pospraviti stvari, nisem se mogla posloviti od ljudi. Nisem mogla doma pripraviti stvari, skratka, nekaj je bilo. In vem, da je bil tisti vikend pred pregledom kot vrt Getsemani. Grozovito mi je bilo. Ker sem slutila, da nekaj je.”
Od Mateja sta se v miru poslovila. Stisnila sta ga k sebi, ga poljubila, naredila krst želja in ga tudi fotografirala. Njegova fotografija je še danes med fotografijami ostalih otrok.
Težko slutnjo, da otrok ni več živ, so potrdili tudi na pregledu. “Ko sem prišla notri, je zdravnica dejansko rekla: ‘Ni več utripa.’ To vemo samo tisti, ki nam je otrok umrl.” Še danes ne more zadržati solz ob spominu na tiste težke trenutke.
To se je zgodilo ravno v času pred praznikom vseh svetih. Zdravniki so presodili, da je glede na zasedbo zdravnikov bolje, da Darja rodi po praznikih. Teh dni, čeprav so bili težki, se spominja kot blagoslov: “Tisti dnevi so bili zato, ker so to bili Vsi sveti, težki, ampak zelo lepi, saj smo Mateja še nekaj časa imeli s sabo. Jaz se še nisem mogla takrat ločit od njega.”
Matej je bil še nekaj dni z njimi, skupaj so poromali na Brezje, otroci so ga lahko še pobožali …
Rojstvo in pogreb
Ko je bil dan za porod, je bila tudi Darja že pripravljena, da se loči od njega. Mateja je rodila v dveh urah. S Francijem sta si vzela čas, da sta se od njega v miru poslovila. Stisnila sta ga k sebi, ga poljubila, naredila krst želja in ga tudi fotografirala. Njegova fotografija je še danes med fotografijami ostalih otrok.
Matej je v svojem kratkem življenju svojima staršema pomagal poglobiti zavedanje o vrednosti in krhkosti človeškega življenja, hkrati pa tudi hvaležnost za vse, kar imata.
Mnogo ljudi je bilo takrat z njima povezanih v molitvi, za kar sta zelo hvaležna. Duhovna dimenzija je doživljanje v bolnišnici oblikovala na poseben način: “Počutila sem se, kot da me Gospod nosi. Res ne vem, kako se to sliši, ampak meni je bilo lepo v bolnišnici. Ob tem, ko vohaš večnost. Ko si na pragu nečesa. Tisti prehod iz življenja v smrt. Obdobje, ki ga ne bi dala nazaj, na nek način, ne glede na tragedijo, ki se je zgodila.”
Darja in Franci sta zelo hvaležna tudi za razumevajoč in sočuten odnos zaposlenih v slovenjgraški bolnici. Znali so ločiti pravni del, ki otroka do 20. tedna nosečnosti še vedno obravnava kot splavljeno tkivo, in besede, namenjene njima, v katerih so priznavali Matejevo dostojanstvo. V poročilu o Matejevi smrti je bilo napisano, da gre za dečka. Franci pravi: “Ob tem pomisliš, da je to priznanje človeka, da je deček. Ta zadnji ginekolog pred odpustitvijo je celo o ‘Mateju’ govoril.”
Tudi zaradi izkušnje družine Kerže sta že od vsega začetka v bolnišnici jasno izražala željo, da želita Mateja pokopati. Zdravniki jima niso nasprotovali. Vzela sta si čas in skupaj izbrala grob ter pripravila Mateju lep, a preprost pogreb. Ob pogrebu so darovali mašo za nerojene otroke. Prišlo je veliko njunih znancev in prijateljev.
Matejevo pričevanje
Matej je v svojem kratkem življenju na tem svetu spremenil veliko. Darja in Franci pravita, da se jima je ob tej izkušnji poglobilo zavedanje o vrednosti in krhkosti človeškega življenja, hkrati pa tudi hvaležnost za vse, kar jima je dano: “Hvaležnost za otroke, zakon, vse … Vera ti da moč, saj jo poskušaš čim bolj osebno gojiti. Brez tega ne vem kako bi bilo.”
Vse, kar sta doživljala ob tej izkušnji, sta odkrito ves čas delila tudi z ostalimi otroki. Ti so Mateja sprejeli za člana svoje družine. Darja pravi, da, kadar pripravijo zanjo kakšno darilo, se spodaj podpišejo vsi: “Tudi Mateja podpišejo in narišejo zraven angelčka. On je del naše družine. Tudi za njih.”
Darja in Franci o svoji izkušnji rada odkrito spregovorita tudi z drugimi ljudmi. Odkrila sta, da ima izkušnjo smrti otroka pred rojstvom veliko žena oziroma parov v njuni okolici. Njuna odprtost je mnogim ljudem ponudila priložnost, da so lahko ponovno ovrednotili doživljanje smrti in ji dali posebno mesto.
Žal je izguba otroka pred rojstvom v naši družbi pogosto zamolčana tema in jo mnogi skušajo potisniti na stran. Čeprav, kljub svoji majhnosti, ta mlada življenja puščajo poseben pečat v življenju njihovih staršev.
Članek je bil objavljen na portalu Iskreni.net.