Paul piše, kako se je njegovo življenje spremenilo zaradi umetne prekinitve nosečnosti, saj je v srednji šoli v postopkih splava izgubil dva otroka.
Ko sta z dekletom izvedela za prvo nosečnost, sta se odločila, da bosta novico skrivala, saj sta se bala odziva staršev. Šele ko je bilo Paulovo dekle v petem ali šestem mesecu nosečnosti, sta zbrala pogum in jim povedala. Njeni starši so v prepričanju, da ravnajo prav, hčerko odpeljali na »terapevtski« splav.
»Nikoli ne bom pozabil tistega konca tedna, ker sem jo še v petek videl v šoli. Pustila mi je, da sem se z roko dotaknil njenega trebuha in čutil sem, kako se najin otrok premika znotraj nje. Ko pa sem jo videl v ponedeljek, otroka ni bilo več. Ni besed, ki bi opisale, kako me je prizadelo, ko mi je povedala, kaj se je zgodilo.«
Ko je zanosila drugič, sta šla na kliniko organizacije Planned Parenthood (Načrtovano starševstvo), saj sta bila prepričana, da bosta tam dobila dovolj informacij o starševstvu. Otroka sta želela obdržati.
Sledilo pa je razočaranje
Ko sta prišla skozi vrata klinike, je medicinska sestra govorila samo o splavu. Lagala jima je, da v prvih treh mesecih otrok še ni oblikovan v človeka, da je to samo skupek organskih celic. Pokazala jima je slike, kako naj bi ta skupek tkiva izgledal.
»Dejala je, da na tej stopnji to ni človek in zato naj splav ne bi bil v nasprotju z najinim verskim prepričanjem, kakršnimkoli že.«
Vprašala sta jo glede predavanj o starševstvu, ona pa je ves čas ponavljala: “Premlada sta, da bi bila starša,” in jima dajala občutek, da je imeti otroka pri teh letih največja napaka, kar jo lahko storita.
Nato je medicinska sestra iz predala vzela knjigo, v kateri so bili zapisani še prosti termini za splav in nekaj dni kasneje je izgubil življenje njun drugi otrok.
»Po drugem splavu se je moje srce spremenilo v kamen,« je zapisal Paul. »V naslednjih nekaj letih sem bolečino blažil z obilnim pitjem alkohola. V resnici sem se zaradi bolečine zapil skoraj do smrti.«
Paulu je pomagala skupina, ki je bila namenjena staršem po umetni prekinitvi nosečnosti. Tam je lahko podelil svojo bolečino in našel moč za naprej.
»Še danes imam nočne more zaradi te izkušnje. Žalujem za otrokoma, ki ju nisem nikoli poznal. In zaradi tega ne bom nikoli več tiho!«