MDDSZ in resnica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok

V začetku marca je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti na svoji spletni strani objavilo novico, v kateri je skušalo molitev pred ljubljansko porodnišnico vreči v koš »nasprotovanja eni najpomembnejših pravic žensk«.

40-dni

Da pri molitveni akciji 40 dni za življenje, ki jo organizira Zavod Božji otroci, ne gre niti za kršenje niti za oviranje zakonske dostopnosti splava, so pojasnili različni strokovnjaki, med njimi tudi pravnik mag. Andrej Naglič, ki pravi, da očitki molivcem pred porodnišnico pravno ne zdržijo.

S tem člankom pa bi rada opozorila na neresnice, ki so jih  v zvezi s splavom navedli v novici ministrstva in so v slovenskem družbenem in medijskem prostoru očitno pognale svoje korenine.

»Kjer je splav prepovedan, ženske umirajo«

»Ne želimo se več vrniti v čase, ko je  bila prekinitev nosečnosti prepovedana oziroma strogo omejena in so zaradi nelegalnih in zato nestrokovno opravljenih splavov ženske celo umirale,« so zapisali na MDDSZ.

Kljub temu da mnogi mediji in zagovorniki splava to mantro vztrajno ponavljajo, ti časi v resnici nikoli niso obstajali (oziroma vsaj ne v takšnem obsegu, kot se skuša predstaviti).

Pokojni ginekolog dr. Bernard Nathanson, ki je bil eden od ustanoviteljev gibanja za legalizacijo splava v ZDA in v sedemdesetih letih tudi direktor največje klinike za splave na svetu, je v svoji knjigi Aborting America  (Garden City, New York: Doubleday, 1979, str. 193) razkril, da so si veliko številk, dejstev in statistik preprosto izmislili, da so bile »uporabne«.  Iz 39 primerov smrti zaradi nelegalnega splava, ki so jih zabeležili leta 1972, so število napihnili na deset tisoč na leto.

Sicer pa je jasno, da so  splavi povezani s smrtjo. Pri vsakem »uspešno opravljenem« splavu nekdo umre – v približno polovici primerov so to res ženske – deklice, čeprav je ta odstotek še višji v državah, kot na primer Indija, kjer je ženski spol za potomca manj zaželen in se ogromno splavov opravi zaradi »napačnega« spola otroka.

»Število splavov upada, kjer je ta dovoljen«

Žal je res ravno obratno – povsod, kjer splav postane legalen, se število opravljenih splavov drastično zviša. Jasno je namreč, da dostopnost splava močno poveča število splavov.

Poglejmo primer ZDA. Leta 1969, nekaj let po legalizaciji splava v prvih zveznih državah, so zabeležili manj kot 25.000 legalnih splavov. V obdobju 1970 do 1973 se je dostopnost splava širila in število se je dramatično povečalo: leta 1972 so zabeležili 586.760 splavov – več kot 20-kratno povečanje! Po legalizaciji na zvezni ravni leta 1973 je število še naraščalo in doseglo vrh leta 1980: 1,6 milijona splavov.

Seveda bo kdo hitro rekel, da so bili prej splavi nelegalni. Vendar natančnih podatkov o njihovi številki ni, zato so ocene lahko pogosto podvržene že prej omenjeni »uporabnosti«. Primer ZDA dokazuje, da tudi če upoštevamo najvišje ocene števila nelegalnih splavov (s strani organizacij zagovornic splava!), se po legalizaciji splava zgodi znatno povečanje števila splavov.

V novici na spletni strani MDDSZ lahko beremo tudi to: »Dejstvo je namreč, da sodi Slovenija s svojo reproduktivno politiko /…/ med uspešnejše države glede zniževanja splavov, saj njihovo število upada.«

Upad števila splavov v zadnjih dveh desetletjih beležijo v vsem svetu, a pri tem – vsaj v absolutnih številkah – ne gre za velik upad. Čeprav je spremljanje splavov na globalni ravni zelo zahtevno, obstajajo podatki in ocene, da je število vseh splavov s 46 milijonov leta 1995 padlo na 42 milijonov leta 2003, a se je potem v obdobju do 2008 znova povečalo na 44 milijonov. Če pogledamo samo Evropo se je v obdobju 2003 do 2008 padanje splavov tako rekoč ustavilo (4,3 milijone – 4,2 milijona).

Vendar v zvezi s padcem treba opozoriti na dve pomembni dejstvi: v državah, kjer je hormonska kontracepcija zelo razširjena (med njimi je tudi Slovenija), se številka le navidezno zmanjšuje, saj k splavom prispeva tudi abortivna hormonska kontracepcija, statistično gledano pa je število splavov, za katere je odgovorna, v praksi nemerljivo.

Drugo dejstvo pa je, da upad števila splavov lahko pripišemo tudi manjšemu številu žensk v rodni dobi zaradi staranja prebivalstva oziroma demografskih sprememb.

Na zmanjšanje števila splavov pa vplivajo tudi številne postabortivne izkušnje mater (pa tudi očetov), na katere opozarjajo različna gibanja po svetu. Poleg tega mnoge napredne države uvajajo čedalje več zakonov, ki ščitijo nerojenega otroka v maternici in omejujejo dostopnost splava.

»Splav je pravica ženske, ki izhaja iz ustavne svoboščine oz. 55. člena Ustave RS«

Splav v resnici ni povezan s svobodo. Večina žensk se za splav odloči iz takšne ali drugačne prisile – ali jih v to silijo težke socialno-ekonomske razmere, možje oziroma partnerji, družina in okolje ali kakšne druge stiske, ki jih doživljajo.

Splav torej pogosto ni svobodna izbira, saj veliko žensk po splavu  pravi, da so se v nenačrtovani nosečnosti počutile »kot da nimajo druge izbire«.

Poleg tega pa nikjer v ustavi ne piše, da je splav pravica kogarkoli. 55. člen Ustave Republike Slovenije namreč  pravi takole: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno,« pri čemer ne dela razlik med spoloma. V nadaljevanju člena celo izrecno piše, da »država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«

Res je zakonska ureditev splava v Sloveniji takšna, da je splav pravica ženske,  a to s 55. členom ustave nima nobene povezave. (Več o tem v članku Božidar Fink: Ustava in splav, Delo, september 1997.)

Ustava pravi, da imamo vsi starši – tako ženske kot moški pravico, da se za rojstva svojih otrok odločamo svobodno, a se oče v primeru, da mati želi otroka splaviti, za rojstvo svojega otroka ne more svobodno odločiti.

printscreen5

Kdo deklicam in dečkom jemlje prihodnost?

Ironično naključje je, da je poleg te novice na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti objavljena reklama (sicer proti sivi ekonomiji), na kateri je prikazana deklica, ki žalostno zre skozi okno na deževno pokrajino. Poleg nje pa je pomenljiv zapis: »Kdo mi jemlje prihodnost?«

Splav zagotovo. Splav jemlje življenje otrokom in dostojanstvo ženskam in njihovemu materinstvu ter moškim in njihovemu očetovstvu. Ženske si zaslužimo boljšo rešitev od splava. Ženske in moški si resnično zaslužimo več!

Meta Halas

Članek je bil prvotno objavljen na portalu iskreni.net.

Slike: mddsz, iskreni.net

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja