Ko je Mindy Raelynne Danison na Facebook-u objavila fotografije svojih nerojenih otrok, Rileya in Annabelle, so bili odzivi seveda precej različni. Nekateri se z objavami strinjajo, saj jasno prikazujejo človeškost otroka v maternici, drugim pa se slike ne zdijo primerne.
Mindy je doživela žalost, ki jo ne bi smela nobena mama: izgubila je dva otroka, enega pri sedmih tednih nosečnosti, drugega pa v devetem tednu. Pogosto se ljudem zdi, da v tem času to sploh še ni otrok, tudi stroka, torej zdravniki in medicinske sestre pogosto trdijo, da takrat “še ni nič”. Nasprotno pa povedo mame, ki so komaj na začetku nosečnosti izgubile otroka. Te zatrjujejo, da jih izguba spremlja in materinski občutki se prebudijo, četudi gre za majhnega otroka. Velikost ne določuje naše človeškosti ali materinske ljubezni.
Kmalu po porodu dvojčkov sem srečala starejšo gospo, ki je občudovala moja fantka. Ker imam sama izkušnjo izgube otroka in ob vprašanju koliko otrok imam, vsakič znova ne vem, kaj naj odgovorim, sem ji takrat povedala, da imam še enega sina v nebesih. Gospa me je pogledala in v oči so ji stopile solze. Rekla je, da je v mladosti tudi sama doživela spontani splav in da jo to še vedno spremlja. “Vedno manjka,” je dodala. Njena kratka izpoved me je ganila.
V letih, ki so sledila, sem spoznala veliko mamic, ki imajo podobno izkušnjo kot jaz, kot ta gospa, saj so spontani splavi in prezgodnje smrti otroka precej pogost pojav. Ko sama iskreno spregovorim o izgubi, se tudi drugi odprejo in povedo svoje izkušnje. In vsakič znova se potrdi točno to, kar je Mindy dokazala s svojimi slikami: otrok je otrok, ne glede na starost. In mama je mama, ne glede na to, koliko star je ali je bil njen otrok. Otroci, tako živi kot tisti, ki so nas prezgodaj zapustili, so naši, so ljudje, imajo človeško dostojanstvo in mame imamo vedno v srcu prostor za vsakega od njih, velikega ali malega.
Katarina Nzobandora, Zavod ŽIV!M
Vir: Liveactionnews.org