Krutost (i)legalnega splava – ob razstavi Laile Abril

V mesecu oktobru je v okviru 23. mednarodnega festivala sodobnih scenskih umetnosti Mesto žensk potekala razstava Laile Abril, O splavu. Razstava prikazuje zgodovino splava in kontracepcije v času, ko je bil splav prepovedan. Predstaviti skuša nevarnost in škodo, ki so jo v preteklosti trpele ženske, ker niso imele dostopa do splava z medicinskim nadzorom.

Ta tema me pogosto vznemirja, saj se dostikrat odpre vprašanje glede mnenja o dovoljenem splavu ali njegovi prepovedi. Marsikdo, ki sicer splava ne podpira in ga pojmuje kot umor, prav zaradi poznavanja krutosti ilegalnih splavov dopušča možnost, da le-ta obstaja pod zdravstvenim nadzorom v družbi odprta in dostopna možnost.

S sodelavko sva si šli razstavo ogledat. Razstava se vije od zgodovine kontracepcije, ki je bila bolj ali manj primitivna in vsaka tudi vsaj malo nevarna, do zgodovine splava, slik starih in krutih – nehigienskih, bolečih in nevarnih – pripomočkov za splav. Vsebuje opise splavov, ki so jih izvajale ženske same doma, slike žensk, ki so zaradi splava umrle, opise zgodb žensk, ki so iskale možnost splava v državah, kjer je bil le-ta dolgo prepovedan (Poljska). Presenetil me je zaključek razstave, ki je posvečen Cerkvenemu pogledu. Zapisano je, da imajo ženske od leta usmiljenja naprej pri vseh duhovnikih možnost opraviti spoved kljub temu, da je v Cerkvi splav še vedno pojmovan kot velik greh, saj gre za umor.

Od začetne radovednosti in zanimanja, s katero sem prišla na razstavo, se je moje razpoloženje kmalu prevesilo v tesnobo in slabost. Med prebiranjem zgodb začutiš strah in grozo žensk, pri mnogih razdvojenost, saj so večinoma v veliki stiski iskale neko možnost, kako naj se izognejo sramoti in bremenu, ki jim ga prinaša nosečnost. Zgodbe so bile pogosto povezane s posilstvom. Ko so se ženske odločale za splav, so morale biti pripravljene na veliko tveganje glede svojega zdravja, celo življenja ali pa svobode in obsojanja družbe v primeru, da se je za splav izvedelo.

Ta vidik zgodbe za mnoge ostaja argument za dovoljenost splava. Tabuji, povezani s splavom, so se s spremenjeno zakonodajo in dostopnostjo splava res spremenili, niso pa izginili. Položaj in možnost ženske, ki se znajde pred nezaželeno nosečnostjo, je danes res na videz lažji kot je bil takrat. Pa je res z dostopnostjo splava izginilo tudi njeno trpljenje ob splavu? Se je res nevarnost zanje zmanjšala? Ni prav zaradi dostopnosti in legalnosti splava postalo trpljenje ženske ob splavu in nevarnost splava pravi tabu? Število žensk, ki zaradi tega trpijo pa mnogo večje?

Razstava ne skriva dejstva, da gre za umor otroka, saj je mnogokrat omenjen kot otrok, plod, bitje, ki se mu prekine življenje. Z vidika tega malega bitja, ki ga vse naše razprave o splavu potisnejo na status “tisti, ki povzroča stisko”, je vsak splav enako krut. Dovoljen ali nedovoljen. Strokoven ali nestrokoven. Zanj, ki preprosto živi in si želi živeti, se pri vsakem splavu življenje konča.

Kljub vsem mešanim občutkom, s katerimi sem odhajala z razstave, je v meni ostajala ena velika hvaležnost. Hvaležnost za poslanstvo, ki ga opravljamo na Zavodu ŽIV!M. Ne glede na to ali bo splav ostal dovoljen ali pa morda nekoč spet prepovedan si želim, da bi nam uspelo nagovoriti čim več ljudi, čim več src, ki bi znala sprejeti otroka. In da bi ženskam v stiski stali ob strani na tak način, da jim tega krutega dejanja ne bi bilo potrebno narediti.

Tina Čerin