Bojim se da sem zanosila. Ne vem kaj naj storim. Kolegice menijo, da moramo narediti abortus. Staršem še nisem nič povedala. Kaj naj naredim? Ne vem na koga se naj obrnem, da bi mi povedal čim več o vsem?
Nosečnost lahko prinese negotovost in strahove, kar je nekaj povsem normalnega, in ženska v tem obdobju potrebuje oporo in varen kraj, osebo, na katero se lahko zanese. Najprej zato, da se lahko vpraša: “Česa si jaz želim zase in za svojega otroka?”, ne da bi jo pri tem kdo sodil ali silil v karkoli. Pogosto t. i. “pravico do splava” ženske obžalujejo z besedami: “Počutila sem se, kot da nimam druge izbire.” Zato je dobro izbrati dobrega zaupnika. Lahko je to prijatelj-ica, duhovnik, lahko so starši ali pa strokovnjak/organizacija, ki ti bo svetovala in ti stala ob strani. Pomembno je, da lahko nekomu poveš vse, kar se ti dogaja in da lahko z nekom premisliš vse možnosti.
Mislim, da je pomembno tudi, da se vprašaš, kaj ti bo ta nosečnost prinesla in kaj nosečnost sploh je. Verjetno si do zdaj že marsikaj prebrala na spletu in spoznala, da to v tebi, ni le skupek celic, da ni “tumor” ali neko bolezensko stanje, ki ga moraš pozdraviti, ampak je otrok. Ko se ob spočetju združita ženska in moška spolna celica, nastane nov predstavnik človeške vrste, ki že ima svoj edinstven DNK. V novega človeka vstopi duša, Božji pečat. Celice se začno pospešeno deliti in v 5. tednu po zadnji tvoji menstruaciji otroku bije srce, v 6. mu teče kri po žilah, v 8. ima vse organe, v 10. pa prstke na rokah in nogah. V 12. tednu je povsem izoblikovan, velik pa je kot sliva. Res gre za malega otročička, a za čisto pravega človeka. Človek gre v svojem razvoju skozi več faz: od zarodka, do ploda, novorojenčka, dojenčka, malčka, otroka, najstnika, mladostnika, odraslega do ostarelega. To je naraven potek, skozi katerega gremo vsi. Torej so faze pred rojstvom normalne faze v razvoju človeka. Ne glede na velikost, starost, razvito inteligenco ali zavedanje, imamo vsi človeško dostojanstvo, enako veliko in enako sveto.
Po testu nosečnosti, boš torej ugotovila, ali si postala mati. Če si, ti čestitam! Kakorkoli noro in neprimerno se že to sliši, ker mogoče okoliščine niso prave (si še v šoli/na faksu, nimaš redne službe, mogoče niti stabilne partnerske zveze), je biti mati nekaj največjega, kar se ti lahko v življenju zgodi. To dostojanstvo smo ženske prejele od Stvarnika in smo Njegove sodelavke pri posredovanju življenja – tistega življenja, ki ga še nikoli ni bilo in ga nikoli več ne bo. Tudi otrok, ki morda že raste v tebi, ima lahko ob tvojem sodelovanju prihodnost, ki bo samo njegova; misli, besede, čustva in doživetja, ki bodo unikatna; prispevke k človeštvu, ki bodo edinstveni – tako kot tvoje materinstvo.
Biti mati, kljub vsej svoji lepoti, nikakor ni lahko, še posebej, če otroka ne načrtuješ. Naloga je težka, izzivi so veliki, napori včasih skoraj nemogoči. Pa vendar vsi ti napori ne odvzamejo izjemnosti in svetosti materinstva. Sama sem mama in vem, da moji otroci nikoli niso bili del mene, ampak samostojne osebe. Sama sem imela le možnost, da so nekaj časa, ko so bili najbolj krhki, preživel v meni. Kakšen dar! So čudovite nove stvaritve, ki so v meni prebudile občutke, ki jih prej nisem poznala, materinstvo, ki je nekaj najlepšega! Teh občutkov se ne da opisati z besedami.
Bog ne dela napak. Kar pomeni, da tudi ta otrok ni napaka. Tudi če ga nisi načrtovala ti, ga je z ljubeznijo načrtoval Bog. Tako kot vse nas, sem prepričana, da je tudi tvojega otroka ustvaril z nasmehom na obrazu.
Katarina Nzobandora, Zavod ŽIV!M
Objavljeno v Družini, 29. januarja 2015