Kako preživeti Božič po izgubi otroka

Pred tremi leti, tik po prazniku Vseh svetih, sem rodila petega otroka. Fantka, ki sva ga z možem poimenovala Matej. A po porodu nisem zaslišala otroškega joka in k sebi  nisem stisnila tople, dišeče štručke. Matej je namreč umrl še pod mojim srcem, star 18.tednov. Po porodu so mi tako prinesli za dlan veliko dete, z očkami in noskom in z vsemi prstki na rokah in nogah. Le zrasti bi še moral…

Svet se je ob novici o njegovi smrti zame ustavil. Smrti otroka ne moreš opisati, je ne moreš razlagati, to je stvar doživetja. Prav zaradi tega naenkrat ostaneš brez sogovornikov, ljudje se te na nek način začnejo izogibati. Sama pa sem čutila noro potrebo po tem, da o tej izkušnji in bolečini govorim. Komurkoli. In sem ostajala sama. Ob štirih otročkih pa je tudi zmanjkovalo časa za ozaveščanje in soočanje z bolečino.

Mesec november sem nekako, pravzaprav ne vem točno kako, preplavala, dokler ni prišel december in s tem adventni čas, priprava na rojstvo, na porod svetega otroka. Moj Bog, tudi jaz bi se morala pripravljati na porod! Matej bi ravno za božič dopolnil šest mesecev, tako pa moje naročje ostaja prazno. Boli! Kot mama štirih otrok, z izkušnjo štirih super nosečnosti, sem si od Matejevega spočetja naprej ustvarila sliko devetih mesecev pričakovanja. Kaj bom delala, pripravljala, kaj bomo počeli skupaj. Seveda je bila med njimi tudi slika vseh glavic pod božičnim dreveščkom in ob jaslicah, v posebnem veselju in pričakovanju našega božiča. Naenkrat sem doživela izbris. Kaj zdaj? O čem naj zdaj sanjam? Kaj naj zdaj pričakujem? Kako naj zdaj živim?

Kot veliko milost jemljem čas bolniške, čas dveh mesecev od poroda naprej, da sem smela ta sveti čas adventa in božičnih praznikov preživeti doma. To so bili dnevi soočanja z realnostjo, ozaveščanja in sprejemanja smrti mojega fantka, zbliževanja s sabo in z mojimi štirimi otroki ter možem, ki so ostajali in hrepeneli po moji bližini. Ni bilo lahko. Bolečina me je velikokrat pritisnila ob tla, begala sem iz enega konca na drugega, iskala smisel in se razbita ponovno sestavljala. Obljubila sem si, da ne bom bežala pred svetom, da se ne bom skrivala, da bom poskušala živeti in ne le preživeti praznike. Včasih sem tako živela iz trenutka v trenutek in zvečer povsem utrujena ter izmozgana padla v posteljo. Veselje mojih dragih ob postavljanju jaslic, okraševanju dreveščka in peki piškotov je razveseljevalo tudi mene. Tudi voščila v poštnem nabiralniku in stiski roke  na božično jutro so me vlekli iz teme v svetlobo.

Zrla sem v jaslice, v tega božjega otroka in… Verovala! V Njem sem zrla smisel, v Njem je bilo vedenje. In v Njem je bil mir. Luč, ki razsvetljuje temo! Brez vere vanj, v njegovo usmiljenje in ljubezen bi težko preživela. Solze so se skozi Njega izlivale v večnost, tja gor, k Mateju, ki ga bom nekoč spet stisnila v objem. Močno.

Darja Pečnik

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja