Pred mnogimi leti sem naredila splav. Nekaj časa nisem opazila nobene spremembe, ni me »žrlo«, nisem se vznemirjala. Moje življenje je bilo v »razsulu«, a nisem niti pomislila, da se je vse skupaj začelo 12 let nazaj, ko sem se odločila končati življenje svojemu otroku. Zdaj mi je zelo hudo. Zdi se mi, da nimam več pravice biti srečna. Živim v temi in ne upam prositi Boga odpuščanja. Kako naj živim naprej?
Pred 12 leti ste izbrali odločitev, ki je verjetno v tistem trenutku delovala kot hitra rešitev problema. Sedaj pa ste se približali rani, ki je nastala zaradi splava in odkrivate plasti trpljenja, obžalovanja, morda jeze, sovraštva, umikanja vase, krivde in sramu, občutkov manjvrednosti ter samokaznovanja, strahu, tesnobnosti in neskončnih vprašanj: “Kaj, če bi ravnala drugače?” in “Zakaj me Bog ni ustavil?”
Iz vaših besed čutim močno stisko. Pogosto se srečujem z mamami, ki so doživele bolečino »odločitve« za splav in vem, da je najbolj pomemben korak odpuščanje. Odpustiti je potrebno v prvi vrsti sebi, nato vsem, ki so pri splavu tako ali drugače sodelovali, da bi se lahko po tej naporni gori morečih čustev vzpeli do svobode. Najbolj pomembno pa je, da sprejmete odpuščanje, ki vam ga nudi Bog.
Tudi vaš otrok vam je odpustil in imate možnost, da ga poimenujete in tako sprejmete, da ste tudi njegova/njena mama. S tem boste otroku vrnili dostojanstvo, ki mu ga je splav vzel. Gre za del procesa žalovanja in je zelo tolažilen. Vedite pa, da je vaš nerojeni otrok v nebesih, lahko ga “prepustite” v Božje varstvo s prepričanjem, da se bosta ponovno srečala v nebesih. Naši otroci si zaslužijo biti v miru doma v nebesih. In mi potrebujemo mir, ki nam ga da vedenje, da so tam.
Katarina Nzobandora, Zavod ŽIV!M
Objavljeno v Družini, maj 2015