Kako naj povem, da moj otrok ne bo »popoln«

Jessica Cox je ženska v začetku tridesetih. Je podjetnica, športnica, pilotka in tudi žena. Nima rok in se pogumno sooča z vsem, kar ji prinaša vsakdan. Prepričana je, da je največji primankljaj, če imaš napačen pogled na svet..

Jassicini starši pred rojstvom niso vedeli, da pričakujejo dojenčico brez rok. Za njeno mamo je bila ta novica uničujoča. Izolirala se je od drugih in iskala odgovore, zakaj se je ravno njej zgodilo nekaj tako groznega. Oče je novico sprejel drugače. Pravi, da nikoli ni potočil niti solze zaradi njene drugačnosti. Starša sta zbrala pogum in Jessico ljubeče vzgajala z zaupanjem v njene posobnosti.

Z njo je pred kratkim stopila v stik tudi Andrea, mama, ki je na ultrazvočnem pregledu izvedela, da pričakuje otroka, ki prav tako kot Jessica nima rok. Eno izmed prvih vprašanj zaskrbljene mame je bilo, kako naj novico sporoči sorodnikom. Skrbelo jo je tudi, kakšna bo kvaliteta hčerkinega življenja. Jessica je nosečnici svetovala, naj novico sporoči kot dokončno dejstvo in naj se s sorodniki veseli prav tako, kot če bi se deklica rodila z rokami. Rekla ji je tudi, da upa, da bodo sorodniki znali videti preko dejstva, kaj deklici manjka in se veseliti novega življenja.

Jessica je nosečo mamico opogumila tudi z besedami, da jo bo njena deklica najverjetneje z marsičem presenetila. Verjetno tudi s čim, česar ljudje z dvema rokama ne zmorejo.

S svojim odnosom do oseb s posebnimi potrebami lahko prav vsak izmed nas pripomore, da se bo kdo, ki se sooča s podobno situacijo kot Andrea, lažje soočil s pritiski okolja.