Pred letom dni se nam je nepričakovano rodil sin s hudo gensko okvaro. Počasi se privajamo na vse spremembe, ki jih je njegovo rojstvo prineslo v našo družino. Potrebuje precej več nege kot sta jo starejša dva, pogosto obiskujemo specialiste … Je težko, a nam kar gre. Brata (stara sta 3 in 5 let) sta ga zaenkrat lepo sprejela. Skrbi pa me, kako bo v prihodnosti. Bojim se, da se bosta čutila zapostavljena, da bosta težko sprejemala, da ne zna govoriti, hoditi …
Vsak nov družinski član prinese spremembe in kar nekaj časa traja, da družina spet zaživi v običajnem ritmu. Ko se rodi otrok z izrazitmi posebnimi potrebami, pa to še močneje vpliva na vse družinske člane. Precej se spremeni dinamika in organizacija družine. Kako bosta na brata s posebnimi potrebami čez nekaj let gledala starejša sinova, je sedaj nemogoče napovedati. Vsekakor pa je dobro, da se zavedate, kako pomembno je, da ob večkrat izčrpavajoči skrbi zanj, ne pozabite tudi na njiju.
Pomembno se mi zdi, da kolikor lahko spodbujate sinova, da na brata gledata predvsem kot na običajnega družinskega člana. Čeprav je včasih to težko, se potrudite, da družinski pogovori (in drugi, kjer sta navzoča tudi starejša otroka) ne vrtijo le okrog posebnih potreb in najmlajšega sina nasploh. Hkrati pa je seveda dobro, da ste realni, iskreni in točni glede informacij o posebnih potrebah, ko vas kaj v zvezi s tem vprašata, oziroma ko presodite, da bi bilo smiselno, da jima nekaj sami poveste. Nudite jima dovolj varnosti, da bosta lahko izrazila vsa čustva in misli, povezane z bratom. Predšolski otroci morajo vedeti, da njihovo vedenje ni povzročilo sorojenčevih težav. Bodite pozorni tudi na situacije, ko zaznate, da ju je v družbi sram zaradi bratovega izgleda ali vedenja. Ko pride med vašimi otroci do konflikta, ga ne skušajte za vsako ceno prekiniti. Predvsem pa ne bodite prezaščitniški do najmlajšega.
Bistveno je, da imajo vsi vaši otroci občutek, da so sprejeti. Včasih se namreč zgodi, da se otroci v družinah, kot je vaša, lahko vsaj določeno obdobje čutijo spregledane. Poskušajte znotraj vsakdana dneva oz. vsaj tedna najti čas samo za starejša dva. Če je potrebno, si za vsakodnevna opravila poiščite pomoč. Čas s starejšima otrokoma je vsekakor dragocenejši kot to, da bi z možem zmogla vse sama.
Vaša starejša sinova bosta verjetno zrelejša in samostojneša kot njuni vrstniki. Lahko se zgodi, da se bosta v želji, da vas ne bi skrbelo še za njiju, pretirano trudila, da bi bila uspešna na vseh področjih. Imela bosta priložnost, da se že v družini spontano naučita sprejemanja različnosti. Verjetno bosta postajala vse bolj odprta za druge in se iskreno zanimala za razlike med ljudmi. Nekateri sorojenci otrok s posebnimi potrebami se bolje znajdejo v socialnih situacijah kot njihovi vrstniki. Bolj so sočutni in se znajo veseliti tudi najmanjših uspehov. Spet drugi se zaradi sorojenčevih posebnih potreb poučutijo drugačni in izolirani.
Ni torej nekega predvidljivega scenarija, kaj se bo zgodilo. Lahko se zgodi tudi, da bo eden izmed bratov z mlajšim v dobrem odnosu, drugi pa ne. Mnogi odrasli sorojenci gledajo na svojega brata ali sestro s posebnimi potrebami predvsem kot na dar. Vsaka družina, še posebej pa družine z otrokom s posebnimi potrebami, je zgodba zase. Zelo pomembno je, da najmlajšega sprejmeta vidva z možem. To bo sedaj in v prihodnosti v veliki meri vplivalo na to, kakšni odnosi se bodo razvili med sorojenci. Skušajte se veseliti tega, kar je v odnosih med brati lepega in si vzeti čas za tiho opazovanje njihove igre. Vašo sproščenost in veselje bodo začutili tudi oni.
Ančka Čeligoj
Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Družina.