Temna noč. Ura je pravkar odbila polnoč. Uspem se uleči po napornem dnevu polnem obveznosti, aktivnemu posvečanju svojima hčerama in vsakdanjim gospodinjskim opravilom. Moji mali deklici sta zaspali in sanjata vsaka svoj sen. Ko ju gledam, sem pomirjena. Tako mirni in zadovoljni sta videti v snu. Končno imam čas, da si odgovorim na vprašanje, ki mi že cel dan odzvanja v glavi: kaj pomeni biti ženska?
Kaj pričakuje družba?
Pričakovanj od soljudi, okolice, institucij je seveda zelo veliko. Včasih se mi zdi, da veliko več, kot je teh pričakovanj za moške. Biti ženska? Večini se zdi, da moramo poskrbeti za dom, družino, gospodinjska opravila, nakupe, roditeljske sestanke, vožnjo otrok na dejavnosti, hkrati pa biti delovno aktivne tudi na službenem področju. Ker se vse to pričakuje od nas, nekako to kar tiho sprejemamo in se gremo neke super ženske, super mame, ki si ne dovolimo zlomiti niti takrat, ko naše telo opeha in ko naša psihična moč krepko upade. Zakaj to počnemo? Zato, ker to od nas pričakuje družba.
Kaj pa moški?
Pa poglejmo drugo plat. Kaj pomeni v današnjih časih biti moški? Večina jih dojema kot partnerje, može, očete, ki so zaposleni v službi in doma preživijo svoj čas z veliko manj obveznostmi, kot naj bi jih morala postoriti ženska. V današnjem času se mi zdi, da ni več pravih moških. Takih, ki bi znali ves čas stati ob strani, takih, ki bi bili močni za dva, da bi lahko bila njegova ženska kdaj pa kdaj tudi krhka… Da bi se lahko stisnila v njegov varen objem in bi ji dal vedeti da ni sama, da je tu on, ki jo ima rad, jo spoštuje, ceni, ljubi.
Vzeti si čas zase
Tako se vse večkrat zgodi, da ženske bijemo boj same s seboj kako bomo vse postorile, da bodo vsi zadovoljni, ne vprašamo pa se ali smo me zadovoljne? Si znamo vzeti čas samo zase? Kdaj smo si vzele čas za ženski večer s svojimi prijateljicami? Kdaj smo v miru posedele ob kavi brez gledanja na uro kam vse se nam se mudi in kaj moramo postoriti? In konec koncev ali se upamo vprašati, če smo srečne? Je to življenje takšno, o kakršnem smo sanjale kot male deklice?
Zopet pogledam svoji hčeri, ki tako mirno spita. Poljubim ju in prosim Boga, naj jima v odraščanju pokaže pravo pot, kjer bosta našli svojo pristno srečo. Ne tisto namišljeno srečo s prazno duso in z lažjo: “Ja, saj sem srečna, kaj mi pa manjka?” pač pa tisto pristno, pravo srečo ob kateri bosta lahko obe dejali, da je to življenje, ki sta ga sanjali kot mali deklici. Takrat bom jaz kot njuna mama našla notranji mir, ker bom vedela da je moja želja s tem uresničena. Zaslužimo si biti ljubljene, spoštovane in srečne! To pomeni biti ženska.
Mama, vkljucena v Program PreŽivim