Jože Šafner: Zame je najpomembnejše življenje

Na današnji praznik, Veliki šmaren, objavljamo nagovor, ki ga je imel g. Jože Šafner, gradbeni inženir iz Zagorja, včeraj, 14. avgusta 2019, v cerkvi sv. Miklavža v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.

Romanje Zagorjanov v Novo Štifto se brez prekinitve izvaja že več kot 250 let. Na pot odrinejo 13. avgusta zjutraj (letos več kot 200 romarjev), prespijo na poti, nato pa se z mnogimi drugimi romarji srečajo na znani romarski točki pri Mariji Zvezdi v Novi Štifti pri Gornjem Gradu. Včerajšnje maše in molitev se je udeležilo več kot 1000 ljudi.

Nagovor g. Šafnerja se je dotaknil mnogih, saj je svojo življenjsko zgodbo pripovedoval z vedrino in ljubeznijo do življenja.

Naj njegove besede napolnijo »duhovne baterije« tudi vam:

Prosim vas, romarji, da ste po dolgi in naporni poti potrpežljivi z menoj. Prav dobro se zavedam, da imate mnogi od vas težje življenjske preizkušnje za sabo, pa tu ne mislim samo starejše od mene, tudi mlajše po letih, kajti življenje v današnjem času je veliko bolj kruto in neizprosno do mladih kot pa je bilo v naših časih, ki sedaj pogledujemo preko praga 60 let.

Ko me je župnik povabil, je bil zraven ob meni na vozičku Sebastijan in župnikov pogled je bil usmerjen na Sebastijana in njegova želja je bila, da povem nekaj o svoji življenjski izkušnji z zdravjem Sebastijana.

Sebastijan bo imel 15. avgusta 34. rojstni dan. In če pogledam nazaj, se je z današnjim dnem pred 34 leti pričel njegov boj in naše prošnje za njegovo zdravje in življenje. Bolj ko se je zdravstveno stanje slabšalo in kompliciralo, bolj je stopila pri meni v ozadje prošnja in molitev za zdravje. Gotovo ste na tem romanju slišali in razmišljali o zdravju še posebno tisti, ki ste preizkušani v svoji bolezni ali včasih še težji preizkušnji: v bolezni tistih, ki jih imate najraje. Večkrat ste že slišali, pa tudi med ljudmi je znan rek, da je »NAJVEČJE BOGASTVO ZDRAVJE IN DA SE TEGA BOGASTVA ZAVEDAMO, KO GA IZGUBIMO.«

Foto: Igor Gošte

V  tistem času sem služil vojaški rok v Ljubljani in spremljal boj Sebastijana za življenje, ko so ga zaradi dihalne stiske 2x oživljali, prvič pa tik po rojstvu v Trbovljah, ko mu je prenehalo biti srce.

In ko sem hodil obiskovat Sebastijana v Klinični center, nisem vedel ali ga bom naslednji dan še videl  v inkubatorju ali pa je že odšel k Nebeškemu Očetu z znamenjem svetega krsta, ki sem mu ga v življenjski stiski podelil v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha in križ naredil nad inkubatorjem. V tistih dneh in urah ni bilo več pomembno zdravje, ampak samo eno in edino, to je ŽIVLJENJE in to ne glede na posledice, na zdravstveno in duševno stanje, na katerega so me že takrat zdravniki opozarjali.

Sebastijan si je tako kar trikrat izboril življenje, da je lahko med nami in nas razveseljuje s svojim nasmehom, svojo navihanostjo in potrpežljivostjo pa tudi zahtevnostjo, da mora biti vse okoli njega »pošlihtano«.

Od takrat naprej je zame najpomembnejše življenje, življenje od spočetja do smrti, življenje ne glede na zdravstveno in duševno stanje, življenje v trpljenju in veselju, življenje z vso težo križa in trenutki nebeške radosti, življenje z uspehi in neuspehi, življenje v zdravju in bolezni, življenje v razigrani mladosti in modri ter preudarni starosti, življenje, ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo, ki je samo prag večnosti, ki nam ga bo pomagala prestopiti sestra smrt, kot jo imenuje sveti Frančišek Asiški.

Življenje je Božji dar, dar brez katerega se danes ne bi tukaj poslušali, se gledalim, se pogovarjali, se družili. Samo preko daru življenja nam je dana svobodna volja, da se odločamo za dobro in slabo, za Boga ali proti Bogu, za večno življenje v Ljubezni ali pa za večno življenje v odsotnosti Ljubezni.

Moja življenjska izkušnja me je utrdila v veri,  da je življenje Božji dar in da bolezen Bog dopušča in ne povzroča. Da Bog dopušča, da je breme križa težko samo toliko, da ga vsak lahko nosi, če pa človek obupa, potem Kristus sam poprime in pomaga, če mu le to dopustimo.  In to  naredi z ljubeznijo in usmiljenjem in ne tako kot Simon iz Cirene, ki je Jezusu pomagal nositi križ pod prisilo.

Bremena, tudi bremena bolezni, Bog dopušča samo v tolikšni meri kot jih lahko vsak nosi.

Pri tem se vedno  spomnim na življenjsko izkušnjo iz rane mladosti v času, ko je naša družina tragično izgubila očeta in smo ostali trije otroci z mamo. Živeli smo v Graščini, to je tista stara velika hiša ob nekdanji rudniški upravni zgradbi. V zimskem času je bilo potrebno zagotoviti kurjavo in naša drvarnica s kurjavo je bila od stanovanja oddaljena okrog 100 m. In mama je meni, kot najstarejšemu, naročila, naj prinesem premog v košu, bratu, naj prinese drva v manjšem košu in ko je pripravila peč, je rekla najmlajši, najini sestrici, naj ji prinese vžigalice, da bo prižgala ogenj. Moja mama je razdelila bremena vsakemu toliko, kot je bil zmožen nesti. In kljub temu, da sem jaz prinesel najtežje, bi to bilo nepomembno, če brat ne bi prinesel suhih drv in na koncu sestrica vžigalic, da je mama zanetila ogenj, ki nas je ogrel.

In če je moja mama dopustila, da je bil vsak obremenjen samo toliko kot je bil zmožen prinesti, kako bi lahko potem Bogu očitali, da dopušča in da so nam naložena  bremena, ki so pretežka? In kako ne bi veroval in zaupal Gospodu, da ON, potem ko prinesemo naša bremena na njegov oltar,  ne zakuri ognja LJUBEZNI, ki ogreje naše duše.

Govoriti o preizkušnji bolezni in trpljenja je zelo težko in bi bilo včasih  bolje molčati. Tudi sam sem molčal, ko mi je prijatelj, trden, zvest in ljubeče mož in oče dveh otrok s posebnimi potrebami, za mizo izrekel sledeče:

»Jože, ni hujšega za starša, kot če pokoplje svojega otroka. Toda, ko se zvečer prebujam in razmišljam, kdo bo ljubeče skrbel in imel rad moja otroka, ko mene in moje žene ne bo več, ti odkrito povem, da bi raje imel, kljub neizmernemu trpljenju, da moja otroka odideta pred nama z ženo, kot da se bom s to skrbjo in strahom poslavljal s tega sveta«.

Bil sem tiho, brez besed.

Zakaj sem vam povedal to pretresljivo izpoved moža?

Zato, ker vsakega od nas staršev, ki imamo otroka s posebnimi potrebami, mori vprašanje: »Kdo in kako bo skrbel za mojega otroka, ki si ne zna sam pomagati in je v vsem odvisen od pomoči bližnjega? Ali so ljudje vredni zaupanja?«

Premagati te težke more je mogoče edino v zaupanju. Ne glede na vse, čemur smo priča po medijih in kakšne izkušnje pa tudi razočaranja imamo,  sem trdno prepričan in se za to prepričanje in vero neprenehoma borim, da je človek ustvarjen po BOŽJI PODOBI in da je vsak človek v svojem bistvu DOBER ČLOVEK, da je vreden zaupanja in da bo za našega Sebastijana Bog, preko dobrih ljudi, poskrbel tudi takrat, ko mene in moje žene ne bo več.

Najhujša bolezen današnjega časa je strah, strah pred neuspehom, strah pred boleznijo, strah pred življenjem, strah pred prihodnostjo; utapljamo se v vseh vrstah strahu. Pravzaprav imamo občutek, da smo na čolnu, ki ga po jezeru življenja strašno premetava ne veter, ampak orkan strahu.

Da premagamo ta strah, je pomembno, da se zavedamo, da nismo sami, da je Bog z nami in da so okrog nas dobri ljudje. Zato je tako pomembno življenje v občestvu in to tako v družini in s sorodniki, sodelavci in sosedi, s krajem v katerem živimo, še posebno pa z župnijo in cerkvijo. V občestvu se krepi zaupanje in vera v dobroto sočloveka, v občestvu lahko živimo in izpolnimo Jezusovo zapoved LJUBI SVOJEGA BLIŽNJEGA KOT SAMEGA SEBE.

Največje bogastvo vsakoletnega romanja k Mariji zvezdi v Novo Štifto je življenje v občestvu, ko smo vsi enega duha, vsi imamo pred sabo skupni cilj, vsi smo pripravljeni pomagati drug drugemu nositi bremena, pa naj bodo to fizična, še posebno pa tista, ki pritiskajo na dušo bližnjega, s ponižnim poslušanjem in molitvijo.

 

 

VERUJEM,

da nas vse tukaj zbrane, danes, ta trenutek,

Jezus opogumlja z istimi besedam kot je apostole:

Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!

Ne dvomite! Verujte!

Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem!

Vaše srce se naj ne vznemirja in plaši!

Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal!

Prosíte in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno!

Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.

Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.

Poslal sem vam Tolažnika, Svetega Duha.

 

Na križu nam je Jezus dal svojo mater za mater Cerkve,

 h kateri danes tudi romamo,

da ji izročimo naše prošnje in da pred njo  počastimo in slavimo njenega Sina,

našega Odrešenika Jezusa Kristusa.

Namen letošnjega romanja je prošnja za zdravje in ob tej priliki izrekam na tem mestu še moji prošnji in prosim Marijo Zvezdo, da ju izroči svojemu Sinu:

Gospod, prosim te,

 daj nam vsem tukaj zbranim, po Svetem Duhu, moči

da bomo varno in veselega srca pluli po jezeru življenja  in

se ne utapljali v strahu in neveri.

 

Gospod, prosim te,

umiri vetrove strahov, ki nas premetavajo po jezeru življenja in nas varno pripelji v pristan Božjega Kraljestva.

fotografije: FB Župnija Nova Štifta pri Gornjem Gradu