Ljudi s posebnimi potrebami pogosto vidimo le kot tiste, ki potrebujejo pomoč, pogosto zdravstveno oskrbo in stalen nadzor, ne pa kot nekoga, ki nam je v človeškem dostojanstvu popolnoma enakovreden.
V medijih, še posebej na internetu, zasledimo vse več vsebin o ljudeh z različnimi boleznimi ali oviranostmi. Velikokrat smo ganjeni ob pretresljivih zgodbah, ki vsaj tu pa tam v nas zbujajo malo več odprtosti do ljudi s posebnimi potrebami. Pogosto pa se žal zapletemo v to, da smo osredotočeni predvsem na to, kaj nekomu manjka (npr. nima noge).
Ljudje s posebnimi potrebami niso le žrtve in njihov vsakdan ni vedno tako brezizhoden, kot ga pogosto prikazujejo senzacionalne zgodbe v medijih (pa čeprav imajo morda dober namen). Če ima nekdo npr. Downov sindrom, še ne pomeni, da njegovo življenje ni kakovostno. Je pa res, da lahko vsak izmed nas vpliva na kakovost življenja teh ljudi (in oni na kakovost našega življenja, seveda).
Sprejeti pomeni videti nekoga takšnega, kakršen je. Biti realen, a hkrati ljubeč.
S tem, ko neprestano poudarjamo le, česa nekdo ne zmore in kaj vse mu manjka, v stisko spravljamo tudi tiste, ki se šele spoznavajo z neko boleznijo, sindromom oz. okvaro. Včasih so to starši, ki se jim je nepričakovano rodil otrok z nekim sindromom. Z našim odnosom lahko popolnoma nevede vplivamo tudi na odločitev staršev glede splava, ko izvejo, da ima njihov nerojen otrok neko okvaro ali bolezen. Prepričana sem, da bi bilo manj splavov otrok z Downovim sindromom, če bi bili starši prepričani, da bo »drugačnega« otroka njihova okolica sprejela. Sprejeti pomeni videti nekoga takšnega, kakršen je. Biti realen, a hkrati ljubeč. Realen v smislu, da od slabovidnega ne pričakujemo, da bo postal pilot.
Droben korak na poti sprejemanja je lahko že vprašanje, na kaj najprej pomislimo, ko se spomnimo na nekoga, ki ima izrazite posebne potrebe. Na njegov primanjkljaj na intelektualnem ali gibalnem področju? Morda na to, kako zapleteno mora biti življenje njihove družine? S takšnimi mislimi sicer ni nič narobe, škoda pa je, če na tem nivoju ostanemo. Presezimo stereotipe, razmišljajmo globlje in odkrijmo dostojanstvo človeka, tudi če ima posebne potrebe.
Ančka Čeligoj, specialna pedagoginja