Fetus – človek?

Vedno govorite o fetusu kot o otroku. Tisti majhen skupek celic še nič ne čuti in se sebe ne zaveda. Strinjam se, da je splav v pozni nosečnosti sporen, ne vidim pa spornosti uporabe kontracepcije (čeprav vi trdite, da povzročajo splave, ampak v začetni fazi to sploh še ni človek) ali splava v prvem tromesečju.

Nika

Bistveno vprašanje pri vašem razmišljanju je torej: kdaj nekdo postane človek in s tem dobi tudi pravice? S tem vprašanjem se v zadnjem času ukvarjajo mnogi in od države do države je odgovor različen. Bolj »razvite« države človekovo dostojanstvo prepoznajo kasneje (kot npr. Kanada in Avstralija, kjer se mame lahko odločijo za splav na zahtevo do samega rojstva otroka). Na Nizozemskem so uvedli evtanazijo za novorojenčke (t.i. »after birth abortion«), v Belgiji pa se lahko starši odločijo za evtanazijo otrok brez starostne omejitve. V strokovnih krogih (dr. Alberto Giubilini in dr.Francesca Minerva) pa potekajo razprave, pri kateri starosti otroka (po rojstvu) je potrebno omejiti umor otroka na željo staršev (ne glede na to ali je otrok zdrav ali bolan – odločitev pripada staršem). Morda ti podatki človeka pretresejo, a so logična posledica pomisleka: kdaj se življenje začne?

Življenje se začne s spočetjem. To je edina meja, edino dejstvo, ki stoji. Ko to mejo začnemo umetno premikati, meje ni več. Ob spočetju se združita prvi dve celici, ena moška in ena ženska in takrat nastane nov človek, ki že ima svoj DNK, že ima določeno svojo krvno skupino, karakter, barvo oči, spol … Nastane enkraten, neponovljiv človek, ki je Božji dar. Zato je sporno vsako poseganje v to življenje. Res je, da se otrok ob spočetju še ne zaveda in da je majhen. A majhen je še dolgo in to ne pomeni, da je manjša tudi njegova pravica do življenja. Prav tako zavedanje ne more biti razlog za umor, saj se tudi že rojeni sebe, npr. med spanjem ali med operacijo, ne zavedamo in to ne pomeni, da lahko drugi, pa čeprav naši starši, počnejo z nami, karkoli želijo.

Res je otrok skupek celic, prav tako kot sva jaz in vi skupek celic. Vsak človek je sestavljen iz celic, torej je vsak skupek celic, morda malo večji, a še vedno skupek celic.

Zanimiva je trditev, da fetus ni človek, a izvor besede fetus v latinščini pomeni potomec, mladiček. Človeški mladiček je otrok, torej vsi govorimo o otroku. Razen, če smo ljudje edina bitja iz razreda sesalcev, ki pred rojstvom še nismo predstavniki svoje vrste in to postanemo šele po njem.

Skozi vso zgodovino smo bili priče načrtnemu jemanju pravic določeni skupini ljudi: sužnji v Starem Egiptu, pobijanje kristjanov, neenakopravnost žensk, sužnji v ZDA, pobijanje Judov … in še bi lahko naštevala. V vseh obdobjih človeštva se je torej ena skupina ljudi odločila, da druga skupina ljudi niso ljudje – torej lahko z njimi počnejo, kar želijo. Včasih se zgražamo, kako so bili lahko tako kruti, a hkrati se ne zavedamo, da smo si tudi mi danes izbrali eno skupino ljudi, za katero menimo, da niso ljudje: nerojeni otroci. Ni res, da niso ljudje. Le mi smo se tako odločili.

Človek je človek od spočetja do naravne smrti in vsako življenje je izjemen dar. Veselimo se ga!

Katarina Nzobandora, direktorica Zavoda ŽIV!M

Objavljeno v Družini, rubrika Za življenje, letnik 66, št. 34

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja