Tik pred novim letom me je presenetilo elektronsko sporočilo v katerem je bilo zapisano vabilo na Project Rachel training (izobraževanje Projekt Rahela, v nadaljevanju PR), ki je izobraževanje za tiste, ki se srečujemo z osebami, ranjenimi zaradi umetnega splava.
Namen PR je podpora tistim, ki trpijo posledice splava (krivda, sram, obup, depresija, anksioznost, samomorilne misli, občutek manjvrednosti, nemoč, jeza, motnje hranjenja, glavoboli itd.) in si želijo sprave – s seboj, s svojim otrokom in z Bogom ter zaživeti novo, svobodno življenje. Osnovni pristop PR je sočutje, usmiljenje, resnica, konkretna ljubezen do bližnjega – vse vrednote, za katere si prizadevamo in jih živimo tudi v Zavodu ŽIV!M. Tako sem se med njimi takoj počutila domače.
Ime Projekt Rahela izhaja iz Svetega pisma, kjer je v Jeremiji 31,15-17 zapisano:
Glas žalovanja se sliši v Rami,
bridko jokanje.
Rahela objokuje svoje otroke,
ne dá se potolažiti zaradi otrok,
ker jih ni več.
Tako govori GOSPOD:
Prepreči svojemu glasu jok,
solze svojim očem,
kajti dobila je plačilo za svoje delo,
vrnejo se iz sovražnikove dežele.
Je upanje za tvojo prihodnost,
otroci se vrnejo na svojo zemljo.
PR torej skuša vrniti upanje za prihodnost vsem, ki žalujejo za svojimi otroki, izgubljenimi v postopkih splava. Nudijo različne oblike pomoči, od zasebnih pogovorov (s terapevtko ali duhovnikom), vikend odmike (kot je v Sloveniji Rahelin vinograd ), spominske maše, skupine za samopomoč itd.
Zelo sem hvaležna, da sem imela to enkratno priložnost, da sem se udeležila PR izobraževanja. Zame je bila bogata izkušnja, ki mi je v srcu in mislih pustila močne vtise (ki jih še urejam in notranje predelujem).
Od trenutka, ko sem stopila na ameriško zemljo, je bilo zame poskrbljeno, saj me je že na letališču čakala ena izmed organizatork, da me je pospremila do doma duhovnih vaj, kjer je izobraževanje potekalo.
Izobraževanje je bilo zastavljeno strokovno, predavali so nam odlični strokovnjaki, ki so se na govorniškem odru menjavali hitro. Njihova predavanja so bila zgoščena in jedrnata, odmori kratki, tako da je bilo potrebno veliko zbranosti med poslušalci. Na srečo smo dobili vso gradivo za domov (pripravljena predavanja in celoten priročnik za PR) in bom lahko v naslednjih tednih vse še enkrat prebrala ter tako lažje našla pravi pristop in način za nadaljnje delovanje v Zavodu ŽIV!M.
Gostitelji v domu duhovnih vaj so bili pozorni in odprti, voditelji izobraževanja pa ves čas na voljo in so celoten program vodili z veliko pozitivnosti.
Na začetku nam je bilo predstavljeno delovanje PR v ZDA in takrat sem spoznala, da smo kljub temu, da že marsikaj tudi mi izvajamo, od cilja še precej oddaljeni. Najprej mi je to hotelo vzeti pogum, a sem ob pogovorih z udeleženci in molitvi prišla do mnogih idej in spodbud kako naprej ter sem tako zopet našla notranje veselje in mir. Zavedla sem se, da se po različnih koncih sveta stvari dogajajo z različno hitrostjo ter na različne načine, a prav to je zelo dobro, saj se zaradi fleksibilnosti in različnosti lahko prilagajamo potrebam ljudi, ki jih srečamo.
Ko je program tekel, so se me dotaknile mnoge misli predavateljev; od tega, kako ustvariti in voditi skupino (primeri dobre prakse), osebne izkušnje staršev po splavu, kaj je pomembno, da se pove med telefonskim klicem (ko npr. mama pokliče v zavod in izrazi željo po pomoči), potrdilo se mi je kako pomembna je povezava v timu (sodelavci) ter kako izjemno pomembna je prilagodljivost. Ob nagovorih mi je bilo jasno in zelo všeč, da ne more biti enega modela pomoči, saj smo ljudje tako zelo različni, ampak moramo vedno ostajati odprti in čuječi.
Ob vsem delu in razdajanju pa je bilo na mestu tudi predavanje z naslovom Kako preprečiti sindrom izgorelosti, kjer nam je predavatelj ponudil veliko zelo konkretnih nasvetov.
Kljub polnemu urniku smo si vzeli tudi dve uri časa za obisk Svetišča Janeza Pavla II, kar je bilo globoko doživetje. JPII mi je bil vedno zelo pri srcu, saj sem prebrala več njegovih knjig in se udeležila nekaterih srečanj z njim (obiski v Sloveniji, Italiji, Dan mladih v Rimu 2000 itd.). Ogled muzeja, kjer so zbrani drobci iz njegovega življenja (slike, video posnetki, njegovi predmeti), mi je vzbudil mnoge spomine in hvaležnost za vse, kar je storil in še »dela« preko svojih nagovorov in knjig.
Po koncu samega izobraževanja smo si ogledali še dva centra, kjer pomagajo nosečnicam in mamicam v stiski (podobno delovanje kot je Program PreŽIV!M v sklopi Zavoda ŽIV!M ), kar je bila dobra izkušnja, saj smo videli kako zanje skrbijo tudi v praksi.
Celotno potovanje je bila izkušnja, ki bo verjetno še dolgo odzvanjala v meni in mi nudila izvir idej in predlogov, ki mi bodo pomagali pri mojem vsakdanjem delu.
Katarina Nzobandora