“Ko bi jaz vedel, sin, da tako zelo boli …” – ganljiva in skesana pripoved očeta, ki je dovolil splaviti sina
Brazilski novinar Paulo Antônio Briguet je uporabnike družbenih omrežij ganil z objavo pisma, ki ga je namenil svojemu sinu, ki bi pred kratkim, če ne bi bil splavljen, dopolnil 27 let.
Paulo v besedilu, prežetem s kesanjem, pokaže, da splav ne rani le ženske, ki ga naredi, in da se slej ko prej pojavi občutek krivde.
Tu je njegovo pismo:
PISMO MOJEMU NEROJENEMU SINU
Sin,
danes bi dopolnil 27 let, če bi jaz dovolil, da se rodiš. Rodi se dan, rodi se roža, rodi se zvezda jutranjica, rodijo se absurd, tišina, upanje, zmedenost – ampak ti se nisi rodil in žal mi je, zelo mi je žal.
Tvoja mati, ki danes živi v daljni deželi, je oklevala. Zdravnik, ki sva ga poznala, naju je poskušal odvrniti od te usodne zamisli – zdaj jasno vidim, da je bil angel, poslan od Boga – vendar se midva nisva premislila. Sam sem bil na tega prijatelja celo jezen, ker je zločinu, ki sem ga nameraval storiti, rekel ne. Ah, kako rad bi se vrnil nazaj v času in rekel: “Hvala, doktor! Hvala! Vi boste boter temu otroku.“
Ampak časovni stroji ne obstajajo, niso del resničnosti. Edina razpoložljiva – in zelo nevarna – je naša lastna duša. Ampak takrat jaz nisem verjel v obstoj duše. Bil sem nor, nor od sebičnosti in nečimrnosti.
Ti pa si le čakal na dan rojstva, moj sin; ampak prišla je tema. Odrekel sem ti jutro, popoldan, noč, jutranjo zarjo, vodo, toploto, mraz, knjigo, simfonijo, pesem, prijateljstvo, zahod v Londrini (mesto v Braziliji, op. prev.), vonj dežja, ki pada na zemljo, uspavanko, vino in kruh. Odrekel sem ti nasmeh in jok. Odrekel sem ti oči, roke, srce. Odrekel sem ti pravico, da v temi zakričiš: “Mama!“ Odrekel sem ti pravico, da se rodiš. Samo tega ti nisem odrekel, česar ti nisem mogel odreči: trpljenja in vstajenja. To si že doživel.
Ko bi le vedel. Ko bi le vedel, da boli. Ko bi vedel, da tako zelo boli, sin. Bil sem tvoj Herod. Te besede pišem s časovnim zamikom četrtine stoletja, ampak počutim se, kot bi greh (zločin) storil včeraj. Tvoje slovo je ves čas prisotno, tvoja prisotnost je večno slovo v mojem življenju. Usmiljeni zdravnik je s svojimi rokami rano pozdravil, vendar je ostala brazgotina, ki je tako velika, da zaobjema vso mojo dušo. Jaz sam sem brazgotina mojega greha. Glej: vse, kar delam, je eno samo dejanje zadoščevanja.
Upam, da te bom nekega dne spoznal, sin. Kot pravi sv. Tomaž Akvinski, se vsi znova rodimo s Kristusovo starostjo. Ti danes bivaš nekje v vsemirju, star 33 let. Imaš ime, obraz in glas, a vsega tega ne poznam.
Ves čas razmišljam kaj bi postal: zdravnik, inženir, glasbenik, matematik, filozof, profesor, duhovnik, delavec, mizar? Kako rad bi imel svojega mlajšega polbrata, ki pa se je – toliko let pozneje – rodil! Zdaj to ni pomembno, sin. Tvoj poklic bo za vedno “rojstvo”.
Na dan najinega srečanja, sin, potem ko bom zapustil bolečino tega življenja, bom prijel tvoje roke in te močno objel. In, kot ti že veš, bo moja prva beseda: Oprosti!
Sin, včasih razmišljam, da obstajaš zato, da mi odpustiš. Samo tako bom lahko gledal obraz Boga. Zato je zame vsak dan “dan nerojenega”. Vsak dan je ta dan.
Prispevek je bil prvotno objavljen na portalu Aleteia. Prevedla in priredila Maja Pintarič.