Tudi v Evropi se otroci neredko rodijo živi po splavu, opravljenem po dvajsetem tednu nosečnosti. V nasprotju z enako starimi, a zaželenimi nedonošenčki, ti dojenčki niso deležne primerne oskrbe, temveč se jih pusti, da umrejo.
Evropski center za pravo in pravičnost (European Centre for Law and Justice), ECPP, je v Parlamentarno skupščino Sveta Evrope junija letos podal peticijo, s katero želi opozoriti na pravice novorojenčkov, ki preživijo umetno prekinitev nosečnosti. Peticijo je podpisalo že preko 219.000 evropskih državljanov [1].
Kot navaja ECPP v svoji peticiji, se otroci v Evropi neredko rodijo živi po splavu, opravljenem po dvajsetem tednu nosečnosti. V nasprotju z enako starimi, a zaželenimi nedonošenčki, ti dojenčki niso deležne primerne oskrbe (niti paliativne nege za nedonošenčke), temveč se jih pusti, da zaradi težav z dihanjem umrejo ali pa se jih usmrti z zadušitvijo ali s smrtonosno injekcijo in odvrže med medicinske odpadke. Ti novorojenčki, še zlasti rojeni po 21. tednu, lahko preživijo več ur po neuspelem splavu.
Takšni izidi umetne prekinitve nosečnosti so vse prej kot izjeme. Po podatkih iz raziskave, ki jo je objavila znanstvena revija British Journal of Obstetrics and Gynaecology[2], 10 % otrok preživi umetno prekinitev nosečnosti po 22. tednu. V poročilu ECPP-ja pa avtorji tudi navajajo, da starši največkrat niso obveščeni o tem, da je njihov otrok preživel splav in o resničnih vzrokih za njegovo smrt.
Celotna stvar je tabu, vendar so v peticijo vključili več pretresljivih pričevanj babic, medicinskih sester in zdravnikov, ki priznavajo, da se to dogaja že vrsto let. Tako lahko na primer v pričevanju gospe L. M., nekdanje anestezijske sestre beremo, da je v Parizu leta 1987 zdravstvena ekipa nekega dojenčka po splavu pustila, da je »umrl od mraza«. Neko drugo pričevanje pa govori o tem, kako je gospa M. J. še kot študentka prvi dan pripravništva na ginekološkem oddelku dobila v roke zvitek rjuh, ki sta ga s kolegom pripravnikom morala preiskati in v njem sta našla še živ plod. Od starejše medicinske sestre sta dobila le ta nasvet, naj ga dasta v posodo in počakata. »Tam sva bila, da sva ga gledala, to živo bitjece, mu govorila in božala njegovo telesce preko rjuhe vsaj 45 minut«. /…/ Končno je nehal dihati in pustila sva ga na pladnju.«
Medicina je tako napredovala, da lahko nedonošenčki preživijo že pri 21. tednih, kar je celo pred postavljeno mejo viabilnosti (sposobnost preživetja ploda zunaj maternice), kot jo definira Svetovna zdravstvena organizacija in je postavljena na 22 tednov ali 500 g. In če se na eni strani zdravniki močno trudijo in naredijo vse, da bi zaželen nedonošenček preživel ali mu vsaj nudijo paliativno nego, je situacija povsem drugačna, kadar gre za dojenčke po splavu.
»Uboj novorojenčka ali dopustitev, da umre brez nege, je prav tako groba kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti pravice do življenja (2. člen), in predstavlja nehumano ravnanje (prepovedano s 3. členom),« so zapisali v peticiji in dodali, da takšno ravnanje predstavlja tudi diskriminacijo na podlagi okoliščin rojstva (kar je prepovedano s 14. členom). Tudi v Slovenski zakonodaji imamo zapisano, da ima pacient »pravico do enake obravnave pri zdravstveni oskrbi ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino,«[3] med katero se lahko šteje tudi rojstvo.
Trenutno je umetna prekinitev nosečnosti v Evropi različno urejena. ECPP je zbral statistične podatke o poznih splavih v različnih državah v Evropi in svetu. Na Švedskem je splav dovoljen na zahtevo do 18. tedna, v Veliki Britaniji in na Nizozemskem do 24. tedna, v Sloveniji do 10. tedna. V nekaterih državah, kot na primer v Franciji in Veliki Britaniji (pa tudi v Sloveniji) se splave opravlja do rojstva v primeru resne (a ne nujno smrtonosne) anomalije. Znan je denimo primer iz sosednje Italije, ko so zdravniki prekinili nosečnost v 22. tednu zaradi »invalidnosti«, ki je bila zgolj t. i. zajčja ustnica, in je otrok živel še skoraj dva dni po umetnem splavu. Leta 2012 je bilo v Veliki Britaniji, na primer, od 185.122 splavov 2.860 opravljenih po 20. tednu nosečnosti, 160 po 24. tednu in 28 po 32. tednu. Statistika za Slovenijo (za leto 2012) pa je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje takšna: od 4.106 dovoljenih splavov, jih je bilo 98 opravljenih med 17. in 28. tednom. Bolj natančnih podatkov ni moč dobiti. Glede na statistike in desetodstotno »neuspešnost splava«, bi teoretično lahko sklepali, da v Sloveniji vsako leto pozni splav preživi celo do 9 otrok.
Peticija navaja tudi raznovrstne metode splava in znanstvene dokaze o tem, da se zarodek odziva na dotik že pri 8. tednih, da pri 14. tednih občuti nelagodje in da ima pri 20. tednih »vse potrebne fizične strukture, da lahko občuti bolečino«[4]. Paradoksalno pa je, kot so zapisali avtorji peticije, da so živalski zarodki bolj zaščiteni od človeških, saj jim je po zakonu priznano, da je znanstveno dokazano, da zarodki sesalcev lahko občutijo bolečino, trpljenje in stisko še pred zadnjo tretjino nosečnosti, in skladno s tem uživajo posebno varstvo.
Avtorji peticije Parlamentarno skupščino Sveta Evrope tako naprošajo, naj:
1. Preuči situacijo otrok, ki se ob svojem splavu rodijo živi in naj o njej poroča.
2. Ponovno potrdi, da imajo vsi živorojeni ljudje enake pravice do življenja in morajo biti deležni primerne in potrebne zdravstvene oskrbe, skladno s človeškimi pravicami.
3. Državam članicam priporoči, da pri zakonih, ki urejajo prekinitev nosečnosti, upoštevajo mejo viabilnosti človeških zarodkov.
Ker stvar po večini ni dobro zakonsko urejena in se jo ignorira, se ti dojenčki pa tudi medicinsko osebje v grozoviti situaciji znajdejo nemočni. Še vedno pa jo je možno človeško izboljšati, zlasti preko zagotavljanja odlične nege novorojenčkom in njihovim družinam. Dr. Gregor Puppinck, direktor ECPP je v peticiji še zapisal: »Nedonošenček je, tudi če je rojen pri poskusu pozne prekinitve nosečnosti, še vedno človeško bitje.«
Meta Halas
Viri: European Centre for Law and Justice, lifenews.com, famillechretienne.fr
Glover V.: The fetus may feel pain from 20 weeks; The Fetal Pain Controversy, Conscience. 25:3 (2004) 35-37.
Prvotno objavljeno na Iskreni.net.
[1] Od prvotne objave članka na Iskreni.net do danes je peticijo podpisalo že skoraj 225.000 ljudi. K višjemu številu podpisov je gotovo pripomogel tudi objavljeni članek, ki je že en mesec med najbolj branimi članki na omenjenem portalu, k podpisu peticije pa je vabljen vsak posameznik.
[2] http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1471-0528.2007.01279.x/abstract
[3] https://www.uradni-list.si/1/content?id=84936
[4] Glover V.: The fetus may feel pain from 20 weeks; The Fetal Pain Controversy, Conscience. 25:3 (2004) 35-37.