“Bog mi je podaril in ohranil življenje – po pogumu moje mame”

S. Jasia je začetnica skupnosti Corpus Christi in prihaja s Poljske. Danes skupaj s svojimi sestrami živi in deluje v Čatežu ob Savi, kjer se posvečajo predvsem molitvi in delu za duhovnike.

Njeno življenje je zanimivo, rodovitno in polno presenečenj s strani Boga. Posebno zanimivi pa so začetki njenega življenja.

Kljub veliki nevarnosti, da je zaradi splava danes sploh ne bi bilo med nami, pa je že takrat zmagala moč ljubezni. Predvsem zaradi požrtvovalne ljubezni njene mame in, kot sama pravi, “je imel Bog prste vmes”.

S. Jasia, kdaj ste izvedeli za zgodbo začetkov vašega življenja?

Zgodbo o začetku mojega življenja sem izvedela od mame, ko sem bila že odrasla, in po toliko letih sem razumela, da je moje življenje poseben dar in da me je Nekdo res želel.

Kako je živela vaša družina v času, ko ste se napovedali, da prihajate na svet?

Sem drugi otrok v družini. Imam 3 leta starejšega brata. Ko je moja mama izvedela, da je noseča, je bila zelo potrta.

V tem času so živeli pri teti, ati je gradil hišo. Brat je bil star 2 leti. Ni bil ravno pravi čas za še enega otroka. Starša sta hodila v službo, ati se je zaposlil v rudniku, da bi lahko nadaljeval z gradnjo hiše. Mama je imela že težak porod s prvim otrokom, zato se je še bolj ustrašila nosečnosti.

Torej začetek vašega življenja ni bil ravno največje veselje za vašo mamo?

Zanjo se je začela kalvarija, za mene nov začetek. Moja mama je nadaljevala s službo, čeprav je zelo težko prenašala pot v službo. Ni mogla jesti in pogosto je bruhala.

V njenem telesu pa sem pod njenim srcem rasla jaz, majhen otrok, v katerem je že po treh tednih utripalo novo srce. Verjetno sem tudi jaz z njo doživljala, kar je čutila ona, in z njo delila njene strahove in bolečine.

Hvaležna sem za vso ljubezen, ki sem jo čutila doma, in za težke izkušnje, ki mi pomagajo ceniti vsako življenje in darovati sebe v ljubezni za druge.

Ko je mama v petem mesecu nosečnosti obiskala zdravnika, ker se je zelo slabo počutila, je ugotovil, da ogrožam njeno življenje. Za zdravnika je bila le ena rešitev – splav.

Pa vendar ste danes tukaj med nami. Komu gredo zasluge za to?

Vsa odgovornost je padla na mamo, ona se je morala odločiti. Dejala je, da tega ne more storiti, ker v sebi že čuti otroka, kako se premika. Njen materinski čut jo je nagovoril in odklonila je splav.

Kaj pa je zanjo pomenila ta odločitev v času nosečnosti in poroda?

Težave so se povečevale z vsakim mesecem. Mama je shujšala za 16 kg. Ko je prišel napovedani termin poroda, se je odpravila v porodnišnico. Tam ji niso verjeli, da je noseča, in so jo poslali domov. Doma so jo zagrabile bolečine in rešilec jo je odpeljal.

Naslednje jutro sem se rodila. Z mamo je bilo zelo hudo, a je vendarle preživela. (Letos bo stara že 70 let.) Mama je ostala v bolnišnici še dva tedna. Žile so ji popokale in pogled nanjo je bil grozen. Ati se je zjokal, ko jo videl.

Vi pa ste srečno prišli na svet?

Ko sem prišla na svet, nisem nič jokala. Bila sem dovolj velika in vsi so se čudili, kje sem se skrivala. Ko me je medicinska sestra prinesla pokazat mami, je mama v bolečini rekla: “Vzemite stran tega otroka.” Kljub temu me je sestra položila zraven mame.

Mama mi je pozneje pripovedovala: “Gledala si me z velikimi očmi, kot da bi vse razumela, kar sem prestala.” Mislim, da sem resnično vedela za vse njene travme in napore, bila pa sem hvaležna in sem še danes, da je zmagala njena ljubezen in da je vse to prestala zaradi mene.

Kako danes gledate na začetke vašega življenja?

Prepričana sem, da je imel Bog prste vmes v vsem dogajanju. On je bil tisti, ki me je oblikoval v notranjosti moje matere, ki je želel, da sem, da živim. Bogu hvala za moč in pogum, s katerim je podpiral mamo.

Hvaležna sem za vso ljubezen, ki sem jo čutila doma, in za težke izkušnje, ki mi pomagajo ceniti vsako življenje in darovati sebe v ljubezni za druge.

Tina Čerin

Članek je bil prvotno objavljen na www.iskreni.net.